Brez štetja

25. nedelja med letom

Povabilo Gospoda se nadaljuje. Danes stopa na poti in vabi v svoj vinograd zastonjske ljubezni, vabi v nenehno občestvo z Njim, kjer je vse, kar je Njegovo, tudi naše.

Bog odhaja na ulice in išče človeka, da bi ga ponovno poklical v Odnos s seboj. Išče ga zgodaj zjutraj, ob devetih, ob poldne, ob treh in ob petih popoldne. Simbolno to pomeni vedno! Bog od prvega padca naprej ni nehal klicati in iskati človeka, ki poseda na trgih in ulicah, izgubljen in brez Očeta. 

Človek od greha naprej ne ve več, kaj pomeni biti sin, ne ve, kaj pomeni "biti najet" oziroma poklican. Klic je tisti milostni trenutek, ki se zgodi, ko Gospod vstopi v življenje posameznika in ga povabi v odnos širšega občestva. Konkretno in neizbrisno se je to zgodilo pri krstu, ker se pa radi izgubljamo in odhajamo v staro, Bog sam ne odneha prihajati na naše poti in v naše misli, četudi so te daleč od Njegovih in klicati nazaj v lepoto novega.

Delavci v vinogradu simbolno predstavljajo ljudi, ki so že vstopili v Kristusovo Telo. In vendar ne pomeni, da so tisti, ki so "znotraj" tudi zares spoznali Očeta. Zakaj bi sicer godrnjali?
Ti delavci, ki jih gospodar v priliki prve najame, imajo držo starejšega sina iz druge Jezusove prilike. So v tem, kar je Očetovega in vendar ne prepoznajo Očeta. Zanje ostaja gospodar, oni pa tisti, ki si morajo ljubezen prislužiti in se izkazati. V taki logiki je še kako pomemben vsak denarij, še bolj pa je pomembno ali je so-služabnik prejel več kakor jaz. Misel starega človeka, ki je daleč pod mislijo Boga, kakor beremo v prvem berilu.

In Oče vnovič na zadnjih in izgubljenih, ki so najdlje posedali brez Očeta, pokaže, da je logika Ljubezni drugačna. On namreč hodi in kliče. In kdorkoli vstopi, vstopi v njegovo polnost, kjer si ni potrebno kupovati, ampak le sprejeti držo obdarovanih sinov in hčera.

Ponovno nekaj, kar sodobnega človeka vznemirja, saj v tem ni štetja, ampak le veselje nad lastno obdarovanostjo, posledično pa tudi nad obdarovanostjo tistega, ki ga ta Ljubezen najde. Četudi šele ob "koncu dneva".

Kjer Nekdo daje, ni več prvega in zadnjega, ampak je samo obdarovani. Še več, prvi je ravno tisti, ki uspe dati sebe nazaj, na zadnje mesto in tako pripravi prostor milosti, ki je ne gre prehitevati ali celo ukazovati. Prvo in zadnje mesto v Božji misli tako vedno sovpadata.
Pavel pravi: "Življenje je zame Kristus." Ko človek to okusi, se preprosto hoče manjšati, da bi On rastel (prim. Jn 3,30).

Nenazadnje pa je tudi pomembno izpostaviti dejstvo, da Gospod spoštuje čas čakanja in iskanja. Tisto celodnevno posedanje v odsotnosti Očeta, tisto dolgo in mučno čakanje, ko človek ne ve, kam spada in kje je njegovo mesto, Gospod ovrednoti tako zelo, da ga izenači s tistimi, ki so cel dan smeli delati v Njegovem vinogradu. Obojni so namreč prenašali težo dneva in vročino, tisti "zadnji" morda težjo kakor "najdeni". Zato bodo poslednji prvi in prvi poslednji.

Vsakemu od nas je potrebno nenehno spreobračanje iz logike naših misli in naših poti posameznika, ki rešuje sebe, v logiko Boga, njegovih misli in poti, ki vedno rešujejo drugega in zato vključujejo daritev sebe. Tu pa odpade štetje in kupovanje naklonjenosti, ostane pa polnost veselja nad Očetovim zagotovilom ljubezni: "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje" (Lk 15,31).

Če se tega zavemo, se lahko tudi mi, skupaj z Očetom v polnosti veselimo vsega, kar milost dela v življenju drugega: "Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden" (Lk 15,31).

Bistvo krščanstva ...

24. nedelja med letom

... je v odpuščajoči Ljubezni. Ne le tisti, ki dela čudeže, ozdravlja, osvobaja in izganja demone, ampak tisti, ki ljubi do dokončne daritve sebe. Tudi izdajalcem. Juda ni bil pomota med klicanimi imeni. Bil je namreč dokaz edine prave ljubezni, ki že vključuje krivice. To zmore samo Bog. Ker pa smo po Njegovi ljubezni vključeni v novo življenje, lahko odpuščamo in ljubimo tudi mi.

Evangelij nam predstavlja dva odnosa; vertikalni - odnos med človekom in Bogom ter horizontalni - odnos med človekom in človekom. V obeh prihaja do dolgov in krivic. V vertikalnem s človekove strani, kajti Bog ostaja zvest, v horizontalnem pa z obeh strani. Ni namreč človeka, ki bi bil žrtev krivice, ne da bi jo tudi sam nekje in nekomu storil.
Zelo pogosto se zgodi, da v času, ko nas nekaj boli, vidimo le tistega, ki je ranil nas, težko pa ustavimo pogled na tistem, ki smo ga mi ranili, četudi to ni bil isti človek.

Ljudje smo torej brez izjeme grešniki, zato ne obstajajo prvo - in drugorazredni grešniki, kajti greh je vedno odtrganje iz odnosa z Očetom, ki je vir življenja. To pa se lahko zgodi ob silovitem sunku ali manjšem, sunek je sunek in odnos je "pretrgan".

So pa prvo - in drugorazredne posledice greha, ki so sorazmerne s silo, s katero smo nekaj izdali, pretrgali, umorili... In te posledice nas največkrat silijo v maščevanje in potrebo po vračanju. Ker jih občutimo, ker se vračajo, ker prebujajo spomin in z njim bolečino. Dokler vse to ni dokončno izročeno na križ. Križ je kraj edinega spreobrnjenja greha, kajti samo tam se greh lahko pretvori v milost. Na križu je bil sleherni greh preoblikovan v življenje, zato smo ta teden obhajali praznik povišanja svetega križa.

To, kar se je zgodilo ob Kristusovi pashi, se je z nami zgodilo pri krstu in se vsakič v celoti obnovi pri zakramentu sprave. Danes je to temeljni prostor, kjer se greh spreobrača v milost. In ko človek, ki je obrnil hrbet, izdal in umoril, izkusi, kako ga je ta ista ljubezen, kateri je vse to storil, čakala, da ga objame, spozna, da je 100 % ljubljen. Ni drugega dokaza, kot je odpuščanje krivice.

In naša krivica pred Bogom je velika. Prilika omenja, da je dolg enakovreden človeku samemu, ženi, otrokom in vsemu, kar je ta človek imel. Kaj to pomeni?
Naš dolg je namreč prav to, da smo izdali. Najprej sebe, potem svoje žene, može, otroke, najbližje torej, nato pa še vse ostalo, kar imamo. To ni majhen dolg, kajti grešili smo zoper odnose, ki so temelj življenja.

Kristus nam je ta dolg lahko odpustil samo tako, da se je vključil v naše odnose, posrkal vase vse zlo, ki smo ga drug drugemu metali, prevzel vse pljunke, ki jih je grešen človek usmerjal v brata in to odnesel na križ. Od tam pa ne vrnil računa, temveč življenje in odrešenje.
Vrnil nam je dostop do življenja v Trojici in s tem edino sposobnost za življenje novih, odrešenih odnosov z drugimi.
Če iz srca sprejmemo ta dar ponovne vključenosti v Odnos, lahko iz srca odpustimo vsak svojemu bratu. Ker smo prejeli veliko več kakor lahko damo, ker nam je odpuščeno veliko večja "odtrganina" kakor tista, ki nam jo zadaja brat.

Gospod nas je iz smrti, kjer človek ni bil več sposoben ne dihati ne ljubiti, vrnil v življenje, zato so horizontalni grehi, četudi veliki in grobi, dejansko "praska" v okviru vsega prejetega ...

Ali nismo torej tudi mi dolžni se usmiliti svojega so-služabnika, kakor se je Gospod usmilil nas?

Kolikor smo namreč v Kristusu, toliko se spoznamo ljubljeni in toliko lahko odpuščamo.

Če pa se človek odloči ostati sam in ne živeti Gospodu, če se odloči še naprej živeti odtrgano iz Odnosa in samo zase, potem ni Očeta, ni usmiljenja in zato absolutno ni milosti za sobrata.
Sirah opisuje, kako se tak človek vdaja srdu in jezi, ki na koncu ranita in zvežeta samo njega. Odpuščanje je v prvi vrsti torej dar svobode samemu sebi. Je dar, ko prekinemo verigo zla, krivic in zlorab.

Odpustiti pa ne pomeni pozabiti. Pomeni zavestno poimenovati in zavestno izročiti v Roke drugemu. Zlo, srd in jeza, ki ostanejo v človeških rokah, postanejo nevarni in destruktivni. Najprej za tistega, ki jih goji, nato pa še za ljudi okrog njega.

Človek pa, ki živi spomin na zavezo Najvišjega in se spomni vseh prejetih odpuščanj, lahko odpušča "77 x 7 x ..." Nezaključeno število ponazarja neskončnost, saj takrat, ko vstopimo v logiko odpuščajoče Ljubezni, odpade sleherno štetje. Štetje dobrega in štetje zla.

V ljubezni ni štetja, ker ljubezen ni ogrožena. Je le neskončna hvaležnost nad tem, da imamo Nekoga, ki rešuje iz jame, odpušča krivdo in sleherno zlo spreminja v dobro. Če mu to pustimo ...

Kristus tako neutrudno išče novih sodelavcev sprave. Išče ljudi, ki se bodo končno spoznali ljubljeni, najdeni in odpuščeni z vertikalne strani. Taki bodo z Njim lahko gradili nove horizontalne odnose, ki ne bodo več v štetju zaradi ogroženosti, ampak v veselju podaritve. Tudi odpuščanja.

Povabilo v Naročje

23. nedelja med letom

Za staro miselnost lahko današnja božja beseda zveni kakor povabilo h kritiziranju in moraliziranju drugim. Nova misel, upodobljena po Kristusu, pa odkrije globlji pomen.

Prvo berilo se danes res zdi neomajno v zahtevi po svarilu drugih in vendar je notri ključen stavek, ki obrne stvari na glavo: »Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu.«

Ne kadar se meni zdi ali ko gre meni kdo na živce, temveč ko je nekaj navdihnjeno od Besede. Če pa je Beseda ljubezen in življenje, ki se hoče podariti drugemu, se bo tak navdih lahko zgodil samo takrat, ko je človek napolnjen z milostjo. Zato je, preden odpremo usta, tega človeka potrebno ljubiti. Veliko ljubiti. Pavel ne spodbuja zastonj, ko pravi: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo!«

Svarilo v svetopisemskem pomenu torej ni nič drugega, kakor povabilo k ljubezni! Zato je pomembno najprej biti v tej Ljubezni, se vanjo dobesedno potopiti. Kajti če sama ne najprej ljubim tega človeka, h kateri ljubezni naj ga povabim? Mar nisem sama enaka kakor on in ga zato moram kritizirati?

In vendar, kdo zmore najprej odvezati že tu, na zemlji, to, kar je prizadelo? Odvezati in ne zategovati, odpeti spone in ne dodajati ter obenem zavezovati odnose ljubečega pogleda? Kdo to zmore?

Dokler človek gleda na vse to ločen iz Odnosa, je nemogoče. Če pa najprej poišče svojo pravo identiteto ljubljenega v Naročju nekoga, ki edini lahko ljubi in odpušča, ko sebe spozna objetega in »na varnem«, lahko drugače vidi brata, ki ga je prizadel. Predvsem ga najprej vidi kot brata in ne sovražnika. Vidi ga kot tistega, ki je zdrsnil iz Naročja in se znašel v temi, iz katere se rojevajo rane. Če se je torej moj brat znašel v temi in me iz tiste teme rani, sem ga poklicana povabiti nazaj v svetlobo. Če pa je v meni neskončna potreba po očitanju, maščevanju in moraliziranju, mar nisem tudi sama potem že zdavnaj zdrsnila iz Naročja in enako ogrožena ždim v isti temi in širim iste rane?

Nujno se je odpreti Drugemu, v sebi razžareti milost krsta, obuditi zavest sinovstva in hčerinstva, v moči katerega smo zedinjeni z drugimi brati in sestrami, tistimi na zemlji in tistimi v nebesih. Med nami se vzpostavi občestvo, toplo in odrešeno. Nato pa lahko iz tega občestva še enkrat pogledamo brata, ki je ranil. Tako se zagotovo ne bo rodila potreba po maščevanju ali takojšnjem opozarjanju, temveč se bo rodilo nežno, celo sočutno spontano povabilo, da se tudi on pridruži tej lepoti Občestva, kjer je vsega dovolj. Za vse.

To je skrivnost odrešenega kristjana. In če bi jo zares živeli, če bi se res vsakič zavedali lepote naše resničnosti, kako topel bi bil ta svet! Ali vsaj … kako topli bi bili kristjani!

Naša »opozarjanja« bi tako postala bi le še tiha vabila v že spleteno Občestvo. In karkoli lepega zavežemo tu, na zemlji, bo zavezano v nebesih, v večnosti. In karkoli razvežemo težkega na zemlji, bo razvezano v nebesih. Za zmeraj. Tako se gradi Kraljestvo. S tistimi, ki so ranili.

Z milostjo krsta smo namreč vsi mi postali služabniki sprave!
Naj zato srce ne presliši vrstice pred evangelijem, ki pravi: »Bog je v Kristusu spravil svet s seboj, nam pa je zaupal besedo sprave.«

Bog pa ne kliče sposobnih, ampak usposobi izbrane!

"Če kdo hoče ..."

22.nedelja med letom

Resnično pravi odnos je samo tisti, ki vključuje veliko noč, ki pozna večer četrtka, pozna petek, pozna dolgo čakanje sobote, okusi pa tudi moč vstajenja, ki presega človeško mogoče. Vsak odnos se torej začne najprej s sladkim, z zaljubljenostjo, potem pa raste in zori do točke, ko človeka potisne v kot odločitve, v kot, v katerem se iz srca izvije: "Zapeljal si me, Gospod, in dal sem se ti zapeljati."
Tu je točka duhovnega boja.

Bog je ljubezen, zato si človeka  želi ponovno svobodnega, tudi od ujetosti v lasten jaz in lastno misel, da bi ga tako ponovno vrnil v občestvo s seboj, v edino novo misel, kjer človek nima več smrti pred seboj, ampak za seboj. Četudi se je s krstom to dejansko že zgodilo, naša stara narava kljub temu težko vstopa v to dejstvo. Zato Pavel spodbuja k nenehnemu preobražanju svojega mišljenja. Ta preobrazba, ta prehod iz stare v novo misel pa je tudi boleč. Kot vsak porod.

Ker torej Bog človeka tako ljubi, prihaja k njemu v človeku lastnem jeziku ter ga povabi korak naprej. Vse se zdi prijetno in lepo. Človek že morda hodi za Gospodom, in vendar še lahko ostaja ločen od Njega, še ostaja tisti, ki bi še vedno rad Bogu sam pokazal, kaj mora storiti in kaj je zanj dobro. Ostaja tisti, ki se mora ohraniti, samouresničiti, postaviti zase, dokazati in uspeti. Vsekakor ohraniti svoje življenje!

Tu pa čelno trčita človeška in Božja miselnost, trčita miselnost posameznika zunaj občestva s Kristusom (četudi hodi za Njim) in človeka, ki je v Kristusa oblečen, vanj vcepljen in Njega živi. Tak se lahko odpove svojemu načinu mišljenja, ker ve, da je le delno in zato omejeno ter sprejme Božjega, v moči katerega lahko za petkom že vidi vstajenje in se zato ne boji dati življenja.

Peter je torej na prelomnici. Od tega, ko ga je Gospod poklical in se je med njimi ravno utrdilo veselje nad Učenikom, veselje nad tem, da so lahko zraven in del velikih del, ravno ko je bilo najbolj idealno za to, da se vsak od njih še dodatno dokaže in pokaže svoje sposobnosti, jim Jezus začne razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Učenik torej naenkrat obrne smer, zagrabi kakor ogenj v kosteh, ki ne izgine ...

Človek namreč v svoji grešni miselnostni ne sliši "tretji dan vstati", zelo pa sliši "umoriti", zato se zboji, saj gre taka pot v popolnoma nasprotno smer, kakor si je želel sam.
"Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" 
In vendar:
"Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško."

Kaj pa je Božje? Mar ne ravno to, da vsi verujejo v Sina in spoznajo Očeta ter prejmejo večno življenje? Zato je prišel Kruh, ki pa se mora pojesti, ne pa ohraniti. Vsaka prava ljubezen se daje, na neki način se pusti umoriti medtem, ko ljubi.

Vsekakor to ne gre v človeško logiko samouresničitve, kjer je temeljno ohraniti sebe.
Tako se prične temeljna metanoia, temeljni prehod iz človeka, ki je sam, v človeka, ki je v Odnosu. Človek, ki je sam (četudi lahko hodi za Gospodom), se boji izgubiti samega sebe, ker se mora dokazati, pokazati in ohraniti nedotaknjen do konca!
Človek, ki je v Odnosu in v Kristusu tudi živi, pa se spozna ljubljen z Ljubeznijo, ki gre do konca, zato izgubi sleherno potrebo po "najdenju samega sebe in svojega življenja" ter zahrepeni po tem, da se tudi sam podari.
"Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel."

Peter je na prelomnici. Jeremija je na prelomnici. Ogenj v kosteh ne mine. Ostaja. Jezus se od Petra ne umakne. Ostaja. Potrebno se je odločiti.
Ali reševati svoje življenje, graditi na sebi in se samouresničevati ali se vreči v roke edini Ljubezni, ki prosi celoto človeka, ki ljubi do konca, a tudi vodi skozi petek v ljubezen drugih do konca?

Pavel v pismu Rimljanom spodbuja k odločitvi drugega: "Rotim vas bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev; tako bo vaše bogoslužje duhovno. Preobražajte se z obnovo svojega mišljenja, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno." 

Kliče in spodbuja, da si upamo izgubiti sebe, da izpustimo logiko razmišljanja starega človeka, ki se hoče za vsako ceno ohraniti in vstopiti v logiko Ljubezni, ki ljubi, se porablja, se pusti raniti in ne šteje.

Začetna pot za Gospodom je torej minila. Učenci so se morali odločiti. In mislim, da se moramo tudi mi. Vsak od nas! Ljubezen namreč nujno vključuje svobodno odločitev!

Zato Jezus ne brez razloga reče: "Če kdo hoče..."

Odločitev je moja in tvoja.

Vez pripadnosti

20. nedelja med letom

Kdo je tujec in kdo je domačin? To je vprašanje, ki postaja vedno aktualnejše v Evropi, je vprašanje, ki se glasno ali potihem pojavlja v naših župnijskih občestvih, je vprašanje, ki se pojavlja v katerikoli skupini, ko se pridružijo novi. Gre torej na eni strani za vprašanje pripadnosti, na drugi pa za vprašanje naše odprtosti ter pripravljenosti na spremembe.

1) Izvoljeno ljudstvo, rojeno iz vere Abrahama, je v davni zgodovini postalo tista sol, preko katere je Gospod vstopal v padli svet. Bili so tista peščica izmed vseh narodov, ki jih je Gospod poklical, izvolil in se jim razodel. Zato so imeli in imajo neuničljiv pomen v celotni zgodbi odrešenja. Res je, Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica. In vendar se še danes zgodi, da poklicani in izvoljeni pozabi, čigav dar je in tako postane samozadosten. V veliki meri se je to zgodilo Izraelcem, Pavlovim rojakom, ki so v svojih "privilegijih" pozabili na poslušnost in s tem spregledali samega Božjega Sina, ki je mednje vstopal kakor popolni tujec. Z novo Besedo, novo držo, z odprtostjo, ki je strašila njihov ustaljeni vzorec pravil postave. Prinašal je življenje, ki je za okostenele sisteme vedno grožnja. Zato je za njih tujec tudi ostal.

Sprejeli pa so ga mnogi pogani, katerim prej ni bil oznanjen in kateri niso imeli podlage zgodovine izvoljenega ljudstva. Prav iz teh tujcev, ki so ga sprejeli, smo rojeni tudi mi, današnji kristjani. Zato je na mestu, da se danes nekoliko zautsavimo pri vprašanju pripadnosti Kristusu.

Vse prevečkrat se zgodi, da pripadnost merimo po tem, koliko časa je nekdo prisoten. Tak pogled nas je pripeljal do velike zaprtosti, sumničavosti do vsega in vsakega, ki pride na novo in do velike ljubosumnosti na vzorce, ki so veljali od nekdaj. Taka drža je nevarna in toga, saj sprejme samo tistega, ki se je pripravljen popolnoma podrediti že ustaljenemu, pa četudi ta oblika ne služi več nikomur. Na tak način začnemo ljudi prirejati po svoji podobi, po podobi, ki smo si jo sami izdelali. Ko pa človek našim vzorcem ne ustreza, ga izvržemo.

Tako imamo tudi danes v Cerkvi veliko mladih in odraslih, ki so se z vsem žarom približali našim skupnostim, potem pa razočarano odšli, saj so naše "rezanje" neuspešno prestali. Odšli so, ne boljši kakor prej, temveč poškodovani in opeharjeni. To pa je popolno nasportje resničnega poslanstva Cerkve, ki je od začetka poslana v svet kakor sol. Sol, ki hrane ne uniči, temveč ji le doda okus, je ne spreminja, temveč jo zaščiti v dobrem, je ne preplavi, ampak jo z njo sobiva in jo tako oplemeniti.

Naš odnos do t.i. "tujcev" in do vsega, kar je novo in drugačno, tako postaja temeljno vprašanje današnje Cerkve in nas samih.

2) Apostol Pavel se v drugem berilu poigrava z besedama poslušnost in usmiljenje. Obe besedi kažeta na to, da obstaja odnos, saj se izven tega ne da živeti ne enega ne drugega. Njegovi rojaki niso bili poslušni, pogani pa niso vedeli, komu bi sploh bili poslušni. Prvi so ravnali iz lastne ošabnosti in samozadostnosti, drugi pa iz nevednosti, zato so ti drugi pogosto postali veliko sprejemljivejša zemlja za oznanilo odrešenja, veliko pristnejši naslovniki usmiljenja Boga.

Zaradi tega usmiljenja, ki so ga bili deležni, pravi Pavel, se je neposlušnost njegovih rojakov še povečala, vendar za to, da bi tudi njih doseglo usmiljenje, kajti pripadnost Kristusu ni v togem izpolnjevanju pravil, temveč v veri, v katerem je Drugi tisti, ki prvi doseže mene. Če pa me Drugi prvi najde, je to dar in ne zaslužek, je milost in ne posest. Iz milosti in daru pa se rodi hvaležnost. Rodi se ponižnost, ki je nasprotna  zavisti, rodi odprtost, ki je nasportna ljubosumnemu zadrževanju zase, rodi naklonjenost vsem in ne ozka ujetost v prepričanje, da mora biti "tako, kot je vedno bilo!"

Poslušnost je torej izraz priznavanja Drugega. Usmiljenje pa je prvi izraz Drugega, ki ne odneha, temveč ljubi navkljub vsem zavrnitvam, da bi le dosegel slehernega človeka in tako iz "tujca" kakor iz "domačina" naredil novo Božje ljudstvo. Želja Očeta je namreč, da tako "mlajšega" kot "starejšega in trmastega" sina privede v skupno hišo.

3) In nenazadnje nam sam Jezus v evangeliju pokaže nujnost odprtosti. Tudi Sin je imel primarno poslanstvo, da poišče "izgubljene ovce Izraelove hiše" zato, da bi jih potem lahko poslal k ostalim. In vendar se je nemalokrat zgodilo, da so ti ostali, "pogani", prej prišli k njemu in bili poslušni kakor vsa Izraelova hiša.

Kolikokrat je vera stotnika, vera tujca, vera Kanaanke močno presegla sumničavost in dvome rojakov, Izraelcev, Nazarečanov, starešin, pismoukov in farizejev. Kolikokrat je "tujec" prvi prepoznal "tuj" in nov obisk Boga, kar je Sin zagotovo bil. Zato tudi Jezus pokaže, kako potrebno je stopiti ven iz prvotnih predstav, kako pomembno je biti sredi poti pripravljen spremeniti smer, razširiti obzorje, dati prednost življenju in ne predstavam ali idejam.

Pokaže nam, kako zmotno je ostajati v poznanih in varnih okvirjih "naših predstav" ne da bi ob tem pred seboj videli človeka in njegovo bistvo. Pokaže nam, kako pomembno je spoznati, da smo poklicani v novo ljudstvo, v katerem je edina vez pripadnosti vera, to je odnos z Očetom, ki nas vse dela za brate in sestre in ne tradicija, genetika, poznanstva ali preprosto dejstvo, da je domačin tisti, ki je dlje časa prisoten.

V tej novi, Kristusovi misli tako ni več nikakršnega prostora za togost in ujetost, ampak za širino, globino, mehkobo, zaupno ljubezen in sprejemanje, a hkrati tudi jasnost in odločnost, ki jo sol mora imeti, da izpolni svoje poslanstvo in prinese okus Boga!

Glas rahlega šepeta

19. nedelja med letom

Danes nas Beseda skupaj z Elijem, apostolom Pavlom in ostalimi učenci vodi v svet skrivnostnega Božjega razodevanja.

1) Božja gora Horeb, kraj, ki simbolno predstavlja tudi vse druge kraje razodevanj, je kraj, kamor je Elija potoval štirideset dni in štirideset noči, kar pomeni toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da se mu je Gospod lahko razodel in je Elija to tudi lahko slišal.

Na goro se je umaknil tudi Jezus potem, ko je nasitil ogromno množico. Da bi na samem molil in slišal Očeta.

In na to goro kliče Oče tudi nas, da bi nam lahko spregovoril in bi se naše srce lahko naučilo Božjega stila razodevanja. Kajti On ni v silnem viharju, ki kruši gore in lomi skale niti ni v potresu in ni v ognju, temveč se razodene v glasu rahlega šepeta. Tam srce vzdrhti, tam se zgodi srečanje. Gospod ni Bog senzacije in klicanja pozornosti, temveč skrivnostno čaka v tihih drobnih »šepetih«, da ga najdejo tisti, ki ga iskreno iščejo. In kdor ga najde, spozna tudi, kako prav ta tih rahel šepet resnično premika skale.

2) Dolgo Elijevo potovanje na goro Horeb se zgodi po zanimivem dogodku na drugi, prav tako pomembni gori Karmel, kjer zmagoslavno pobije 400 lažnih prerokov. Gora Karmel tako zanj ni več kraj razodetja Boga, temveč gora zmagoslavja, Elija pa iz poslušnega preroka postane zmagoviti bojevnik. Zato Gospod dopusti, da ga strah pred kraljico Jezabelo požene v puščavo, kjer ponovno izkusi svojo majhnost, ko si pod grmom želi smrti. Takrat ga dvakrat obišče Gospodov angel, mu da jesti in piti ter pošlje naprej. Šele potem se mu Gospod ponovno razodene in pokaže, kako Njegovo delovanje ni v dokazovanju moči niti ne v potresih in ognju, temveč v ponižnem poslušanju rahlega šepeta, ki vodi vse.

Enako učenci. Priča so veličastni pomnožitvi kruha, kjer Jezus nasiti veliko množico, ki ga hoče narediti za kralja. Ob tem so se tudi sami počutili ponosne in pomembne in najbrž z dvignjenimi glavami delili kruh, ki skrivnostno ni ponehal. Vendar ima Jezus tudi za njih čudovito pedagogiko! Sam bo odpustil množice, učence pa takoj pošlje v čoln in na morje. Tudi oni so namreč podlegli skušnjavi, da Božje delovanje postane senzacionalna predstava, v kateri so postajali vedno bolj pomembni oni sami. Tudi njim je Jezus moral razodeti, kako ni v viharju, ni v prikazni, ki hodi po vodi, temveč v drobnem šepetu tihe navzočnosti, ki pomiri še tako razburkane valove in utiša še tako grozeči nasprotni veter.

Tudi oni so morali izkusiti lastno omejitev, da jih je spomnila, kako brez Njega ne morejo storiti ničesar.

3) In nenazadnje je v tem odlomku čudovito prikazana tudi dinamika duhovnega življenja - dinamika iskanja, najdenja in poslanosti. Gospod učence najde sredi viharja, ga umiri, jih pa tudi pokliče naprej, ven iz varnosti.  Petru reče: »Pridi!« V moči te Besede, človek lahko hodi in deluje.

Elija in učenci v nekem trenutku pozabijo kdo je prvi, zato je Elija poslan v puščavo, učenci pa na morje. Puščava in viharno morje, za človeka popolnoma neugodni situaciji, za Boga postaneta priviligiran prostor razodetja.
Kajti samo tisti, ki je izkusil svojo mejo in spoznal, da potrebuje Drugega, lahko tega Drugega tudi oznanja. Kdor pa tega ne živi, oznanja lahko samo samega sebe ali moč lastnega čolna.

Elija se po razodetju na gori Horeb vrne v puščavo in ponovno postane to, kar resnično je – prerok, ki oznanja Besedo Boga in ne svoje.
Učenci se z morja vrnejo drugačni, ne kot tisti, ki iščejo svoje mesto (četudi še velikokrat padejo), ampak kot oznanjevalci Njega. Kot tisti, ki ne morejo sloneti  le na lastnih čolnih moči, temveč upajo zaradi Besede stopiti na vodo in hoditi po njej.

To pa je tudi življenje slehernega kristjana – hoja po vodi! Življenje, ki pričuje, da je vsa trdnost in vsa gotovost »trdih tal« v pogledu, pripetem na Kristusa in ne v moči lastnih čolnov. Kristjan je tisti, ki gleda in se ukvarja z Življenjem in ne s smrtjo.

Nasprotni veter bo vedno, valovi bodo vedno. Zato pa je edino resnično pričevanje, oznanjanje smeri našega pogleda. Kdor kontemplira temo in valove nasprotovanj, se začne potapljati, kdor pa ve, da je bil prvi poiskan in je njegova moč v pravi smeri pogleda, si upa tudi ven, na odprto morje, izven območja varnega, k bratom in sestram, ki se utapljajo v valovih. Kajti moč ni v jakosti čolna ali pogumu človeka, temveč v pogledu, ki je zasidran v oči Vstalega.

Najdeni

Jezusovo spremenjenje na gori

Ob teh soparnih in vročih dneh se zdi, da tudi narave ne moremo nič več videti jasno, ampak od vročine zamegljeno. Kakor marsikdo vidi svojo realnost - od "vročine" popačeno.
Zato je potrebno na goro, v ta nov pogled, kajti kakor se samo z gore da videti z drugega zornega kota, tako lahko samo duhovne oči vidijo stvari kakor jih vidi Bog.

1) Iti na goro tako pomeni sprejeti Besedo ne kot bajko, ampak kot to, kar je, kot Božjo besedo, kot preroško besedo, ki je dana za temne kraje in čase, zato, da bi nanjo pazili in bi nam svetila dokler ne zasveti dan in ne vzide danica v naših srcih.
Srce, ki je polno Besede, lahko varno hodi in upa. Beseda je namreč tista, ki sveti dokler se v srcu ne zjasni.

Pri vsaki maši izrečemo: "Gospod, reci le besedo in ozdravljena bo moja duša."
Dovolj je torej ena sama Beseda vzeta zares, ena sama Beseda, ki kakor dobro seme pade v rodovitno zemljo in že lahko zraste mogočno drevo.
Potrebna je le Beseda in soparna dolina dobi jasen pogled, potrebna je le Beseda in boleča realnost prejme novo obličje. To je modrost gore in to je milost Besede. Da vrne Božji pogled človeško nedojemljivemu in razodene cilj, za katerega smo ustvarjeni.

2) Bog se na gori ne razodene kot samozadosten, ampak se razodene kot občestvo. Prava identiteta Boga je torej občestvo, je skupnost, je pogovor med osebami. Mojzes in Elija sta se pogovarjala z Gospodom in ta pogovor je bil tako privlačen in tako lep, da so si tudi učenci želeli biti del njega. Peter, ki je vedno poskušal prehitevati celo Boga, poskuša tudi tokrat. Njegovo srce je bilo tako prevzeto ob doživljanju lepih odnosov, da si je na neki način želel priskrbeti prostor med njimi.
Vendar si človek ne more pridobiti pripadnosti, prav tako si ne more sam dati bleščečih oblačil, temveč je Bog tisti, ki človeka oblači, mu daje sijaj in ga vključuje v občestvo s seboj.

Apostol Peter šele potem, ko preide Kristusovo smrt in vstajenje in šele potem, ko preide tudi svojo smrt izdajstva in vstajenje odpuščanja, v svojih pismih prvi Cerkvi piše, kako si tudi Sin ni sam dal slave, ampak jo je prejel od Očeta.  Takrat je že razumel, zato lahko zapiše: "Ko je namreč prejel od Boga Očeta čast in slavo, mu je ob veličastnem sijaju prišel glas: 'Ti si moj ljubljeni Sin.'"
Ne more se človek sam vzljubiti, ampak se lahko najde ljubljen. Ne more si človek sam dati slave, ampak se lahko najte objetega v Božjo slavo. In ne more se človek sam vključiti v Božje življenje, ampak je po krstu to že v njem.

3) Evangelist Matej poroča, kako so učenci potem, ko se jih Jezus dotakne in reče: "Vstanite in ne bojte se!" ozrejo in vidijo njega samega. In vendar so lahko v tem trenutku že videli globlje. Videli in okusili so namreč, da ni Sina brez Očeta in ni Očeta brez Sina, temveč sta eno. Ni Boga brez občestva in ni Boga brez dialoga.

Mojzes in Elija sta v nekem trenutku izginila, kajti postava in prerokbe so izpolnile svoje, na njihovo mesto pa vstopijo učenci, ki začnejo predstavljati to novo občestvo, v katerega so bili vključeni od Drugega.
Dar se da torej le sprejeli in to je naša slava - da se preko velikonočne ljubezni Sina že odkrijemo vključeni v Božje življenje, ki je občestvo in ki se pretaka v nas in med nami.