Jezus nam v teh dneh jasno kaže pravo pot in držo kristjana - apostola. Že včeraj nas je spodbujal, naj očistimo najprej posodo od znotraj. Najprej srce, najprej vse, kar je skrito in se ne vidi. Ko tam, kamor se ne vidi posije sonce, bo svetlo tudi vse, kar se vidi.
Mi tako radi začenjamo v obratnem vrstnem redu. Pri tistem, kar se vidi, da bi dobili takoj potrditev od drugih in nekaj veljali. Kako malo resnice in vsebine je takrat v nas. In bolj kot je človek čist, lep, globok, duhoven, manj se meče ven, manj je "nad" komerkoli, bolj je dostopen in "eden od". In sij, ki ga prinaša, se ne more skriti.
Danes gre Beseda naprej. Apostol Pavel nam kaže resnično držo njega in vseh sodelavcev, ki so prišli med brate kot resnični Kristusovi apostoli. Med brate. Že to veliko pove.
"Spominjajte se, bratje, našega truda in napora: noč in dan smo delali, in medtem smo vam oznanili Božji evangelij, da bi komu izmed vas ne bili v breme."
Tako ponižno prihajajo med ljudi, kakor eni od njih, ki morajo noč in dan delati, da preživijo. Pavel in sodelavci prevzamejo enako držo. Delajo s svojimi rokami in zanimivo, medtem ko delajo, oznanijo Božji evangelij. Rekla bi, da je bilo glavno pričevanje, ko so jih ljudje videli hoditi z njimi, biti z njimi. Tam, kjer so bili oni.
Rekla bi tudi, da so že s svojim življenjem oznanili evangelij in to, kar so živeli le še oblekli z Besedo. Kako ne bi bili pričevalni?
Na drugi strani pa imamo farizeje in pismouke, ki jim Jezus namenja jasno in trdo besedo. "Gorje vam, pismouki in faizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se od zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnusobe."
Kolikor je Pavel skrbel za to, da bi ljudem posredoval Božje kraljestvo, toliko so se farizeji trudili zato, da bi posredovali svoje. Kolikor je Pavel delal v trudu in naporu, da ne bi bil komu v breme, toliko so farizeji in pismouki nalagali bremena drugim, sami pa se jih še s prstom niso dotaknili. Kolikor se Pavel ni zmenil za to, kar se vidi, toliko so na drugi strani skrbeli, da bi bili v časti in na oblasti.
Še bi lahko naštevala. Jedro in ključ pa je vedno isti. Pavel je bil poslan od Kristusa, farizeji so samo mislili, da so Božji poslanci, Pavel je služil Kristusu, farizeji samim sebi in svojim interesom. Pavel je bil oče, farizeji gospodarji.
Kajti vse, prav vse povzame stavek: "...ker smo vsakega izmed vas kakor oče svoje otroke opominjali..."
Ta "kakor oče". Kajti biti oče, mati, pomeni najprej do konca ljubiti. Iskati resnično dobro drugega in iskati jezik, ki ga drugi razume. Mu pokazati ljubezen v njemu razumljivi obliki.
Farizeji in pismouki niso poznali drže očetovstva in materinstva. Oni so bili gospodarji. Gospodar ne ljubi, za svoje mu ni mar. Ukvarja se z njimi dokler mu služijo in ima od njih korist. Potem zavrže. Oče pa da svoje življenje.
V tem, samo v tem se bo tudi pri nas vselej prepoznalo, na kateri strani smo. Ali tisti, kjer se štarta od znotraj, odspodaj, na skritem in tihem, iz ljubezni ali na tisti, kjer je potrebno v vsem skrbeti, da bi ostali "nad", sodili in popravili, a nikoli zares ljubili.
Gospodarji ali očetje? Posesivne ali matere?
Eni močno odgovarjajo ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar