"Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?"
"Zakaj bi spreminjali, če se je pri nas vedno tako delalo?"
"Kdo si ti, da hočeš kar nekaj spreminjati? Vedno je bilo tako!"
Takega in podobnega godrnjanja je polna naša cerkev. Da, cerkev z malo, ker je res tega največ slišati prav v cerkvah, ki krasijo to našo lepo deželo. Prihaja pa iz ust tistih, ki so poklicani graditi Cerkev, živo, svežo, prepihano z Sv.Duhom in odprto Besedi.
Ta poklicanost velja danes enako ali še bolj kakor je v Jezusovem času ali celo času Mojzesa. Oba sta svojemu ljudstvu pokazala, kje naj bo resnična nespremenljivost. Pri Besedi. Taka, kot je oznanjena, taka naj bo sprejeta.
Mi radi odvzemamo Besedi tisto, kar nas moti, si jo prikrojimo in dodamo tisto, kar bi radi slišali.
Mojzes pravi, naj tega ne počno niti s predpisi, ki jim jih daje kakor napotke v obljubljeno deželo, koliko manj torej danes mi z Božjo besedo, ki je edini napotek v obljubljeno deželo nebeškega kraljestva.
Držite se torej Besede in jo izpolnjujte, kajti to bo vaša modrost in razumnost v očeh ljudstev.
Apostol Jakob pa še dodaja: "S krotkostjo sprejmite vsajeno besedo, ki ima moč, da reši vaše duše. Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo."
Beseda sama na sebi naj bo nespremenljiva, sprejeta s krotkostjo, brez prikrajanja, nato pa naj dobi ves prostor in čas, ki ga potrebuje, da dozori v želeni sad. In ta sad naj nima omejitev.
Naj postane resničen dober dar, popolno darilo, ki prihaja odzgoraj, od Očeta luči.
Ob Božji besedi je torej potrebna stabilnost in izročilo prednikov, modrih žena in mož, cerkvenih očetov, učenja Cerkve, ne pa pri navadah in tradiciji. Pri uresničevanju Beseda ne sme nikdar biti omejena s tradicijo, s prastarimi navadami in preprostim:" Ker je tako vedno bilo."
Samo Beseda je večno bila in večna bo, v kateri ni sprememb ne senc menjav. Sad pa, ki ga ta Beseda rojeva v zgodovini celega človeštva, naj bo mnogoter in raznovrsten, v čast in slavo Očetu, ki je poveličan prav v tem, da njegova Beseda v njegovih učencih rodi vedno nove in originalne sadove. To je Njegovo veselje.
Zato nas Jezus upravičeno vsakič, ko zatajimo novost Besede v imenu varne tradicije in navad, graja: "To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi."
To je trda beseda! Ampak tako zelo resnična in zdravilna, da jo slišimo danes.
Da bo pred Bogom končno srce in ne navada, odnos in ne tradicija, vera in ne religija. Takrat se ne bomo več ukvarjali z umitimi ali ne umitimi rokami, s tem koliko ljudi bo na procesiji in koliko ne, ampak s tem ali je naše srce res prisotno, res čisto ali pa zapacano s tolikimi nečistovanji, hudobnimi mislimi, pohlepi, hudobijami, nevoščljivostjo ...
In takrat bomo zmogli v priznanju svojih nečistosti pristopiti pred Besedo ponižni, majhni in žejni ter jo sprejeti v veliki hvaležnost ne le kot poslušalci, ampak kot izvrševalci.
Takih častilcev si namreč želi Oče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar