Res, divja je včasih ta beseda Boga, ki preseneti, pretrese, razširi in nenehno vabi naprej, ven iz majhnih okvirjev naših predstav.
Res, neprijetno je, ko se končno enkrat ustalimo v naših duhovnih foteljih in se zadovoljimo z vsem, kar nas uspava, potem pa nas Beseda vznemiri, povabi naprej. V nov korak rasti, v večjo svobodo.
Res neprijetna reč.
In res neprijetno, ko nekdo, ki je v tvojem življenju postal moteč, sporoči, da je hrana, poslana iz nebes, hrana, da bi imeli življenje. Ta tesar, Jožefov sin, pove, da je njegovo telo meso in kri za ta svet. Res neprijetna reč.
Farizejem je "vrglo varovalke ven". Pa ne samo farizejem, ampak še danes vsem, ki želijo imeti Boga na razdalji, na varnem oblaku, v abstraktnih nebesih.
In so šli. Eden, dva, mnogi ... ostali so zmedeni učenci. In stavek, ki pretrese: "Ali hočete tudi vi oditi?"
Bog, ki pretresa s tem neizmernim spoštovanjem do človekove svobode. Bog, ki govori resnico, pove dejstva, pove, kje je resnična sreča, nato pa dovoli, da se vsak odloči sam.
Človeka spravi v situacijo, kjer se mora odločiti. S to "trdo besedo" Bog odmika naše navidezne fotelje, ki nas na koncu pustijo prazne, izdane. Ker nas preveč ljubi, da bi nas pustil na njih. Želi odnos, resničen in pristen, za tak odnos pa je vedno potrebna odločitev. Da greš ali da ostaneš.
In tisti, ki ostane, mora vedeti zakaj ostaja.
Simon Peter si je odgovoril, Jozue in njegova družina tudi.
Pred Izraelskim ljudstvom, ki je že tolikokrat zapustilo Gospoda in izbralo božanstva drugih ljudstev, Jozue jasno izpove svojo odločitev: "Če pa vam ni všeč, da bi služili Gospodu, si danes izberite, komu hočete služiti: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onkraj veletoka, ali bogovom Amorejcev,v katerih deželi prebivate! Jaz pa in moja hiša bomo služili Gospodu!«
Jozue, kot pozneje Kristus, svoje sodobnike postavi ob zid. Od njih zahteva jasnost. In ljudstvo je odgovorilo: »Bog ne daj, da bi zapustili Gospoda ter služili drugim bogovom! Kajti Gospod, naš Bog, je pripeljal nas in naše očete iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti, in delal pred našimi očmi ta velika znamenja in nas varoval na vsem potu, ki smo po njem hodili, in med vsemi narodi, sredi katerih smo potovali. Gospod je pregnal pred nami vse narode, tudi Amorejce, ki so prebivali v deželi. Tudi mi hočemo služiti Gospodu, ker je naš Bog!«
Izraelci so lahko odgovorili potem, ko so se začeli spominjati vsega, kar je Gospod zanje že storil. Simon Peter je zmogel odgovor potem, ko se je spomnil vsega, kar je že doživel ob Jezusu. Kako pomembno je torej spominjanje! Spominjanje vsega, kar je Gospod že storil v našem življenju.
In kako pomembna je zvestoba! Kajti nobena odločitev ni samo enkratno dejanje, ki bi mu sledilo zaspano sedenje na fotelju. Vsaka, prav vsaka odločitev zahteva vedno nove "da"je, zahteva zvestobo in želi svobodo. Kajti Gospod noče nič, kar je prisiljeno.
Kako močna je v evangeliju tudi podoba Jezusa, ki ne prekliče svobode človeka, ampak mu dovoli, da odide. Tudi Jezusa so ti odhodi boleli, ker je bil resničen človek. Kot resnični Bog je zmogel do konca spoštovati človekovo svobodo, kot resnični človek pa je občutil vso bolečino tistega, ki daje do konca, ki daje sebe, da bi drugi imeli življenje, ki pripravi gostijo, poskrbi za vse ... človek pa, njegova največja ljubezen, odhaja. Obrne hrbet. Kolikokrat. In na koliko načinov.
A bil je tam in čakal do konca. Če človek vrata zapre, jih Bog vedno pušča oprte.
In ker smo podoba Boga, smo tudi mi poklicani v to, da postajamo in ostajamo dobri do vseh. Ker je to naš poklic. Vedno bodo ljudje, ki bodo tega hvaležni in še več bo takih, ki nas bodo zavračali. Ohranjati svobodo in jo puščati tudi drugemu. To zmore samo duhoven človek.
Vzdržati s tem, da bodo ljudje od nas odhajali, nas ne sprejeli, ne razumeli. In dovoliti, da nas ti odhodi ne ugrabijo popolnoma, ne zamajejo in ne določajo. Kako pomembno je torej, da svoje bistvo zakoreninimo v drugačen Odnos, v Odnos, ki ne izda.
Postaviti soje korenine v Boga in ne v sočloveka velja tudi za zakonce, za moža in ženo, ki se ju tako močno dotika apostol Pavel v drugem berilu. Tudi zanju je pomembno, da na prvo mesto postavita Boga, potem bo tudi njun odnos prepojila luč svobode.
Tam se bosta zmogla resnično podrediti drug drugemu. Za podrejenost v angleščini uporabljamo besedo submission. Mission pomeni poslanstvo. Podrejati se drug drugemu pomeni tako sprejeti poslanstvo, ki ga ima drugi od Boga. Moževo poslanstvo je torej ljubiti svojo ženo kakor je Kristus ljubil Cerkev, žena pa je povabljena, da to poslanstvo moža sprejme in se mu pusti ljubiti. Enako je mož poklican, da sprejme poslanstvo žene, ki kakor nevesta nenehno predstavlja Cerkev, poklicano se odpirati Gospodu, se pustiti od Njega obiskovati, ob Njem preprosto biti in šele nato odhajati naprej, v svet. Podrejati se drug drugemu in poslanstvu, ki ga je Bog drugemu zaupal, postane tako nekaj čudovitega.
In naenkrat ta trda beseda postane razumljiva, sprejemljiva, beseda, ki poboža in duši prinese neskončno veselje.
Vsak, ki v Besedi zazna duha in življenje, jo s Petrom prepozna za Besedo večnega življenja in Besedo svojega življenja, začne okušati lepoto. Tudi Beseda nas vabi, da se ji podredimo, da ji pustimo, da v nas izpolni svoje poslanstvo.
Tam se zgodi preobrat, ki ga je sv. Frančišek opisal: "To, kar je bilo prej grenko, je postalo sladkost duše in telesa."
Beseda, ki se mnogim zdi trda, je tistim, ki so se zmogli zanjo odločiti in se podrediti njenemu poslanstvu, postala neizmerna sladkost duše in telesa.
Skrivnost, ki jo razume samo tisti, ki to izkusi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar