Čas, v katerem živimo, ni lahek, kakor tudi nikoli ni bil. Ob gledanju tega, kar se dogaja na svetu, v Evropi, kako na eni strani skuša prodreti LGBT, na drugi tujci s popolnoma drugačno predstavo življenja in kulturo, se nehote v srce človeka prikrade negotovost, dvom, celo strah.
In ko te dni beremo o preganjanjih, ki jih je Kristus sam napovedal, ko beremo o rušenju dosedanjih gotovosti, se da zaznati neko podobnost. Jezus nenehno govori o časih, ko se bo rušilo vse, kar je človeško in ko se bo zdelo, da zlo zmaguje. Govori o tem, da se bodo stvari majale, tako zaradi pojavov v naravi kakor zaradi tistih, ki prisegajo na drugačne vrednote.
In vendar se prav vsako dramatično opisovanje tega, kar prihaja, na koncu zaključi s besedami, naj se ne bojimo, naj vztrajamo, naj se celo vzravnamo in dvignemo glave, kajti odrešenje se približuje. Kako torej razumeti vse to?
Po preroku Jeremiju Gospod jasno potrjuje, da je obljubo dal in da jo misli tudi izpolniti! Ker je Bog in se ne more izneveriti samemu sebi. Vse bo prešlo, njegova Beseda pa ne bo prešla.
Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko izpolnim obljubo, ki sem jo dal Izraelovi hiši in Judovi hiši. Davidu požene mladika pravičnosti.
Gospod je zlo že premagal in ob svojem času bo zlo moralo utihniti, da bo v vsej polnosti zakraljevalo dobro. Pomembno pa je videti, da to dobro pravzaprav že kraljuje. Res se ne šopiri kakor košato drevo, ne napihuje se in ne vpije, kakor morajo tisti, ki delujejo na principu ustrahovanja, ampak to dobro kraljuje na skrivnem, "kakor poganjek". In ta poganjek ima moč, ki je močnejša od vseh dreves, ki vzbujajo pozornost. O tem poganjku govori tudi Jezus, ko sredi vseh napovedi rušenja in stiske, postavi podobo poganjka smokve, ki naznanja pomlad. Kajti sredi rušenja prihajata odrešenje in novost.
In ko vse nemirno dogajanje okrag nas prenesemo na svojo notranjost, neradi spoznamo, da se velikokrat prav v naših srcih oglaša veliko temačnega, glasnega, strah zbujajočega. Kakor bi bilo samo to in kakor bi bila to naša resnica. To je naša skušnjava, ki nas skuša ustaviti, a tisti, ki je iz resnice bo našel resnico tudi o sebi. Tisto, ki je vedno pod vsem temačnim, pod vsem, kar kriči. Tam kraljuje mogočno kraljestvo dobrega. V vsakem imed nas!
Pomembno ga je videti in pomembno ga je gojiti, kontemplirati. Mi vse prevečkrat meditiramo svojo lastno temo in negotovost, ne znamo pa se ustaviti in zreti dobro, ki je v nas in ki hoče zakraljevati, včasih resnično kot poganjek, ki pa ima v sebi moč vstajenja.
In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo.
Resnično odrešilno moč Boga v našem življenju ne vidimo takrat, ko smo na vrhu moči in se zdi, da vse uspeva, doživimo jo takrat, ko se vse naše sesipa, ruši, ko ničesar več ne razumemo in nam še zadnja nitka kontrole uide iz rok. Takrat, pravi Jezus, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti nastopil je čas, ko končno lahko v našem življenju zakraljuje Bog. On, katerega misli so daleč nad našimi in pota zelo drugačna od naših. To je naš Bog, ki prihaja takrat, ko se človeško končuje, začenja pa tisto, kar sloni na globljih temeljih, na Njem.
Zato se kristjani ne bi smeli bati notranjih potresov in majajočih nebeških sil naše logike in naših načrtov, kajti rušenje je del procesa, ki je potreben, da zraste novo, drugačno, trdnejše.
Bog je v zgodovini človeštva največje stvari delal prav iz ruševin, takrat, ko so Izraelci mislili, da je konec, takrat, ko se je zdelo, da se ne da več nič.
Človek vidi ruševine, Bog vidi mesto, ki ga želi zgraditi iz zavrženih kamnov. To je Njegova logika, s tem nas preseneča, s tem nas nenehno spravlja v stanje negotovosti.
Šele ko človek z odločitvijo naredi korak vere in zaupa v Obljubo, se lahko v Bogu umiri. Ko človek zmore v svojem življenju gledati poganjke dobrega, ko zmore svoje oči upreti v Sina človekovega, dvigniti glavo in zaupati, da se marsikaj mora zrušiti zato, da Bog dobi mesto Boga, lahko na vse, kar se dogaja v njegovem življenju pogleda z zelo drugačnimi očmi.
Mislim, da je za vsakega od nas najtežji čas prav takrat, ko se nekatere osebne stvari, zgrajene na naši logiki, že rušijo, novega se pa še ne vidi. To je čas preizkušnje, čas, ko je pomembno v koga gledamo in kaj meditiramo, čas, ki ga Jezus hoče ovrednotiti, ker ni enostaven. Mnogi se zato, da bi preglasili strah in zamašili negotovost, napolnijo s praznimi rečmi. Nasprotno, pa pravi Jezus, naj mi v takih časih zaupamo in zato varujemo svoja srca, da ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbi. Naš pogled naj bo usmerjen v tistega, ki prihaja, na oblakih neba. Kajti v Njem je naša moč.
In še nečemu je namenjen čas, ko se v življenju znajdemo v negotovosti. Apostol Pavel ga imenuje čas, ko smo poklicani vzpostaviti med nami in do vseh lepe in dobre odnose. Kajti ta ljubezen drug do drugega in do vseh je tista, ki lahko utrdi naša srca, da ostajajo trdna in sveta, zagledana v dobro in nepremično zasidrana na Njem, ki je zvest svojim obljubam.
Naj bo zato notranji ali pa zunanji čas negotovosti nova prilika za to, da se naučimo gledati in premišljevati prave stvari. Čas, ko se učimo ubežati vsemu nepotrebnemu in nekoristnemu v našem vsakdanu, vsemu, kar temni in utruja srce, vsemu, kar jemlje pogum in sredi vsega tega stopiti pred Sina človekovega, edino trdnost in edino gotovost.
Tam, v tistem odrešujočem pogledu, se resnično lahko vzravnamo in dvignemo glave.
Vzravnamo našo sključeno identiteto kristjana in dvignemo naše glave, tolikokrat napolnjene z miselnostjo tega sveta, ki se mora opravičiti in sama sebe odrešiti z bojevitostjo, ne more pa videti skrivnosti poganjka.
To skrivnost lahko vidijo samo tisti, ki so svoje oči pustili umiti Dobremu. To je tudi naša naloga v tem času. Videti vse, kar svet preglasi in presliši, tista mogočna kraljestva dobrega, ki ne vpijejo, vendar se dajo vselej spoznati tistemu, ki jih hoče videti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar