Ne veliko, ampak vse!

32. nedelja med letom - zahvalna nedelja

Bog v našem življenju misli zares in nas postavlja pred izbire dokončnosti, celovitosti in polnosti. To je ključna in odločujoča izbira, ki se v današnji Besedi prepleta skozi berilo in evangelij.

Vdova v Sarepti je pred odločitvijo: verjeti Besedi, da bo zanjo poskrbljeno, ko bo dala vse ali izpeljati s svojo močjo do konca tisto, kar zmore? Po vdovi v evangeliju so učenci postavljeni pred isto vprašanje: verjeti v vsebino na skrivnem srca ali se prepustiti mamljivosti tega, kar se vidi, sliši in ponaša? In po njih smo vprašani mi: ali smo pripravljeni zaupati v logiko dajanja in Bogu dati vse ali šteje samo tisto, kar uspemo z lastnim naporom in česar nam ni potrebno izpustiti?

To je izziv nekoč in danes - ne iskati tistega, kar se vidi, prvih sedežev, častnih mest, pozdravov ljudi niti glasnosti tistega žvenketa kovancev, ki so padali v zakladnico z namenom, da bi bili slišani, temveč dati življenje. Kajti kolikor damo, toliko je v nas prostora zanj. Zato zanj ni pomembno koliko damo, ampak ali damo vse!

Dajati je namreč skrivnost svobodnih ljudi, tistih, ki svoje varnosti in vrednosti ne stavijo na stvari, ki jih lahko sami držijo v rokah niti ne na stvari, s katerimi se lahko pred drugimi ponašajo. Svobodni ljudje so tisti, ki so spoznali svoje uboštvo in svojo obdarjenost. Zato edino svobodni ljudje zmorejo biti iskreno hvaležni.

Tisti torej, ki do stvari in ljudi zmorejo vzpostaviti svoboden odnos, odnos, ki ne grabi, ne drži v kleščah s kontrolo ali pa z molkom, hlčadom in zaprtimi vrati, ampak v vsem in v vsakem vidijo Darovalca. Vidijo tistega, ki prvi daje vse!
In ker so svobodni, zmorejo izbirati in tudi izbrati dobro. Zato so spoštljivi, ljubeči in prijazni.

Jezus je sedel nasproti zakladnici in videl skozi množice na skrivno srca. Ker se samo na skrivnem dogajajo resnično velike stvari. Življenje in ljubezen se nikoli ne dajeta kričeče, ampak vselej na tihem, tam, kjer se konča preštevanje in glasno opozarjanje, začnejo pa se drobna dejanja novčičev, ki zajamajo celega človeka. To je naše vse, po katerem nas povprašuje Bog.

In to vse je potrebno dati predno se pojavijo vidna dejstva, da bo resnično poskrbljeno. Vdova, ki je bila v pomanjkanju, je bila naprošena, da še tisto malo, kar ima v svojih rokah, izroči. In veruje na Besedo. To je drama, pred katero nas prej ali slej pripelje vsaka prava ljubezen. Drama vprašanja celote, polnosti, nepreračunljivosti in zaupanja v logiko Boga.

In nenazadnje nas današnja Beseda postavlja tudi pred vprašanje zvestobe. Prerok Elija je prerok, ki je na poti, ko v deželi vlada suša. Torej brez gotovosti. Na poti, na kateri je bila pravzaprav edina gotovost Beseda Boga, ki ga je vodila po postajah, ne naenkrat, ampak postopoma. Korak za korakom.

Tudi Elija je bil namreč poklican dati vse in tudi Elija je tako kot učenci v evangeliju prejel preroško znamenje prav po vdovi. Po majhnem, tihem, skritem ...
Kajti za odlomkom, ki ga beremo danes, srečamo Elija, ki se mora zaradi bežanja pred Jezabelo in spoznanja svoje lastne krhkosti, iz skoraj farizejskega bahaštva nad premaganimi lažnimi preroki, ponovno spustiti v držo ponižnosti, v držo vdove. Tistega, ki Boga ne more posedovati. Tudi on, veliki prerok, se je moral nenehno učiti poslušanja, učiti sestopanja iz farizejske gotovosti v ponižnost vdove.

V zvestobi vztrajanja se je učil ... dokler se mu na gori Horeb ponovno ne razodene Gospod - ne v viharju in potresu, ne v kričavosti farizejev, ampak v rahlem, tihem šumljanju (prim. 1 Kr 19,13), v komaj slišnih dveh novčičih.