Jezus je svojim poslušalcem znal približati lepoto Kraljestva! V Njegovi drži in besedi so ljudje lahko okušali okus novosti, okus nebes. Zato nekdo od njih spontano vzdihne: "Srečen, kdor bo obedoval v Božjem kraljestvu!"
V njem se je prebudilo hrepenenje po Božjem. In Jezus je to hrepenenje želel obvarovati, zato je pričel pripovedovati priliko o človeku, ki je v svoji ljubezni pripravil veliko večerjo, jo skrbno in ljubeče pripravljal, kuhal, pomil, postregel, okrasil mizo ... kakor mnoge mame in očetje, dan za dnem ... nato je ves vesel povabil tiste, s katerimi si je želil deliti to veselje.
In vsak, ki je kdaj z ljubeznijo in hrepenenjem pripravljal obed, ve, kako zelo boli, če bi povabljeni v trenutku, ko je že vse pripravljeno, zavrnili vstop.
To je bolečina Boga, ki je že dal za nas vse, samega sebe in nam vsak dan pripravlja gostijo. To je bolečina zaprtih vrat. Ko nekdo ne sprejme in ne vstopi, četudi je samo zanj, že vse pripravljeno.
In kdo ne vstopi?
Nekdo, ki je kupil njivo in jo mora iti pogledat. To je človek, ki še ni kapituliral pred Bogom. Človek, ki še vedno vse drži v svojih rokah in se mora z lastnim delom in naporom dokazati. Pridelati sam.
Tisti, ki je kupil pet jarmov volov in jih mora preizkusiti. Ker mora videti ali je dobro izbral ali mu bo dobro uspelo in bo pred sosedom lahko ponosen na svojo kupčijo.
In mlad človek, ki se je oženil. S tem Bog ne misli, da je zakon nasprotje Božjih sanj, prav nasprotno. Ponazarja pa držo tistega, ki tudi svoj zakon stavi le na svoje moči, le na horizontalen odnos. Kjer zakonca nista najprej poročena z Bogom, ne bosta v taki meri doživljala gostijo, ki jima jo pripravlja Gospod.
Vsi smo nagnjeni k temu, da ne verjamemo v to, da ima Bog za nas pripravljeno najboljše in da je poslušanje Njega za nas resnična sreča, četudi pelje po drugi poti, kot bi včasih šli sami. Po prvem padcu človek verjame misli, da mu nihče ne bo dal, ampak da si mora vse priboriti sam. Zato ostaja protagonist.
Nasprotno pa pridejo na že pripravljeno gostijo tisti, ki so slepi, pohabljeni, hromi, kruljavi ...tisti, ki dobro vedo, da ne morejo sami in da je vse dar. Oni pridejo, vendar ne zapolnijo vsega prostora, ki ga pripravi Ljubezen. Zato primora še vse ostale.
Ta Božji primorati ni nikoli tak kakor ga razumemo ljudje, nikoli ni prisila, kajti Bog je ljubezen, ki mora biti svobodna. Božji primorati pomeni Njegova gorečnost za nas, za to, da bi nas vendarle imel ob sebi, na toplem, tam, kjer je lepo, kjer bomo resnično veseli življenja, ker bomo nehote ob poslušanju Njega spoznali, da nam je pravzaprav že vse pripravljeno.
Človek, ki je dovolj ponižen in odprt spozna, kako hodi Bog sam pred njim in ga preseneča z drobnimi naklonjenostmi. Kakor tisti, ki osvaja. Ker Bog osvaja človekovo srce, ker ga tako ljubi, da mu želi uživati to pripravljeno gostijo.
In če se navežem na prvo berilo, kjer apostol Pavel s podobno gorečnostjo nagovarja Rimljane, naj se ljubijo in iskreno spoštujejo med seboj, naj gojijo gostoljubje, naj celo blagoslavljajo tiste, ki jih preganjajo in naj v veselju živijo svoje osebne darove v služenju drugim, se zdi, da je prav v tem ta za nas pripravljena gostija.
V tem, da zaživimo odrešene odnose, da vstopi med nas iskrenost, pogovor in odpuščanje, da začenjamo vedno znova in da iskreno postajamo to, kar smo - odrešeni. Kajti za svobodo nas je prišel osvoboditi Kristus. In samo svoboden človek lahko odpusti.
Tam, ko bomo s svojimi odnosi zaživeli to resničnost, bomo spoznali, kaj pomeni polno uživati gostijo. Ki je za nas že pripravljena - preko Kristusove krvi, s katero so bile vse naše krivice in zamere potopljene Vanj, preoblikovane in odrešene.
Ta realnost že je, samo vstopiti je še potrebno. Z odločitvijo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar