Vsa Božja beseda nas danes usposablja za jasno razločevanje med suženjstvom in svobodo, med Egiptom in obljubljeno deželo, med lažjo in resnico.
Linija je včasih zelo tanka, vendar so smernice jasne.
Od prvega padca naprej, ko se je raj spremenil v puščavo, Bog ni nehal klicati in vabiti človeka, mu prihajati naproti in zanj skrbeti, vse dokler ni Božji Sin sam stopil v to puščavo, se podvrgel vsem preizkušnjam in jo naposled s svojo smrtjo in vstajenjem, ponovno in dokončno pretvoril v raj. Danes ga zremo v tej puščavi. Enakega nam, vendar jasnega v resnici.
Ko pa tudi sami vstopamo v to "puščavo" postnega časa, je prav, da se ozremo na te smernice, ki nam jih tako dobrohotno podaja Beseda.
V prvem berilu beremo o tem, kaj bi moral vsak Izraelec delati v obljubljeni deželi. Kako je zanj pomembno, da se zave Egipta, iz katerega je bil izpeljan, obenem pa tudi obljubljene dežele, v katero je bil pripeljan. Prav zato naj pred Gospoda prinese prvine sadov te blagoslovljene zemlje in mu jih daruje. To je dejanje zavedanja, da ni človek v središču, ampak Bog. Ni on protagonist, ampak Bog. Kaj vse to pomeni za nas?
Post je blagoslovljen čas, ko se mora vsak od nas zazreti vase, zazreti v svoje življenje. V prvi vrsti zato, da bi se spominjal. Spominjal vseh Egiptov, iz katerih ga je Gospod že izpeljal. Potrebno se je spominjati preizkušenj, ki so že premagane. Stiske, ki so se zdele brezizhodne, polne egiptovskih priganjačev, a so se po skrivnostni milosti pretvorile v rodovitno, pognojeno zemljo. V to obljubljeno deželo, kjer se cedita mleko in med. Potrebno se je torej spominjati!
V tej luči spominjanja, se je potem potrebno zazreti v Egipte, ki še vladajo v nas. Potrebno je poimenovati vse tisto, kjer smo sami doživljali, da so z nami hudo ravnali, nas stiskali in nam nalagali težko tlako.
Poimenovati je potrebno suženjstva, ki jih sami nadaljujemo v sebi tudi potem, ko zunanji "egipčani" izginejo. Suženjstva, ko danes sami s sabo hudo ravnamo, se stiskamo in nalagamo težko tlako. In Suženjstva, ko s svojim bližnjim hudo ravnamo, ga stiskamo in nalagamo težko tlako.
In nenazadnje si je potrebno priznati tudi Egipte, iz katerih nočemo oditi, četudi je tlaka velika in stiska močna. Kajti tudi teh je veliko!
Izraelci so vpili h Gospodu in Gospod jih je slišal ter jih izpeljal z močno roko in iztegnjenim laktom, z veliko strahoto, z znamenji in čudeži. Bog je torej vedno tisti prvi, ki bo delal vse za to, da bi človek iz suženjstva prešel v svobodo! Tudi danes izteguje svojo roko, daje svoja znamenja in čudeže, da bi njegova ljubljena bitja ponovno okusila lepoto obljubljene dežele.
Na koncu pa se je za Egipti potrebno zavedati tudi vseh Obljubljenih dežel, v katerih že živimo. Pred Njega v košari prinesti prvine in se, kakor Izraelci, prikloniti pred Gospodom, svojim Bogom. Hvaležnost pomeni sposobnost prepoznavanja daru. Sposobnost prepoznavati sebe kot manjšega in zato obdarjenega. Sposobnost za darom videti Očeta in njegovo ljubečo skrb. V tem je obljubljena dežela. Človek, ki dovoli Bogu, da ostane ljubeči Oče, že okuša mleko in med te dežele. Ker je svoboden. Ker živi v resnici.
Ta resnica pa je tudi nenehno skušana. Hudič se je potem, ko je trikrat skušal Jezusa, umaknil. Za nekaj časa. Skušnjave so nenehno prisotne, in vendar toliko bolj milost.
Pavel v drugem berilu govori o orožju, ki je v naših ustih in v našem srcu, Beseda, večna in edina resnica. Verovati v srcu in to resnico tudi vselej govoriti z ustnicami, pomeni zapreti vrata skušnjavam.
Jezus sam v boju s hudičem uporablja Besedo. Vse dokler je v tretji skušnjavi, ko hudič ugotovi, kje mora vstopiti, ne uporabi tudi sam. Tako dela še danes. Njegova taktika se ni spremenila. Opazuje nas in naposled začne uporabljati skušnjave oblečene v "naš" jezik, v jezik, ki je nam najbolj domač.
Skušnjava udari vedno na isto točko, le preoblači se v različen jezik, tisti torej, ki je domač posameznemu človeku. Točka napada pa je ista, kajti satan vedno napada našo identiteto: "Če si Božji Sin ..."
V človeka skuša vsejati dvom o lastni vrednosti in ljubljenosti, Boga pa nenehno prikazuje kot tistega, ki s človekom tekmuje za oblast, tistega torej, ki mu vse jemlje.
Ko pa človek tej laži verjame, se začne ...
Eva pograbi jabolko, ker ne verjame več, da ji je podarjena. Za njo ni več Očeta, ki zanjo skrbi, ampak gospodar, pred katerim se je potrebno skriti. In si vzeti sam.
Zgodba se nadaljuje. Kamen naj bi postal kruh. Stvar naj bi torej postala hrana človeku. Vse, kar ga obdaja in vse, kar sam naredi, mu mora služiti. Ker človek ne ve več, kdo je, mora vse uporabiti v služenju lastni izgubljeni identiteti. Mora se dokazovati, "metati dol s templja" in "metati ven, da bi bil opažen".
Ko podleže laži, da ni več sin, ki bi imel Očeta, mora postajati vedno močnejši in močnejši, prejeti tisto slavo v oblast nad celim svetom. V večanju moči pa je večanje suženjstva, kajti samo Egipt od človeka zahteva uveljavljanje lastne moči. Obljubljena dežela ne. Tam je prostor za sinovstvo in Očetovstvo.
V Egiptu si ti Bog in on mora hoditi za teboj. To je pekel puščave in osamljenosti.
V obljubljeni deželi je Bog Oče, ti pa tisti, ki hodi za njim. To je lepota raja, kjer človek ponovno spozna in okuša milost Božje previdnosti.
Post je tako čas poguma. Poguma za Izhod iz egiptov suženjstva v svobodo ljubljenih otrok. V resnici in s pogumom tistega, ki si upa biti svoboden - torej človek in ne Bog.
Ni komentarjev:
Objavite komentar