Srce je središčni organ človeka. V njem je središče čutenja, doživljanja, središče sanj in središče Boga.
Tu se odvijajo temeljne odločitve človeštva, tu se igra dvoboj dobrega in zla, tu se za oblast poteguje satan in tu nenehno človeka kliče in vabi Bog. Da bi se odločil za življenje.
Pravzaprav se v našem srcu odvijajo najpomembnejše stvari, ki se potem, včasih hitreje včasih počasneje, a vselej pokažejo tudi navzven.
Kralj Salomon je bil mlad mož, kmalu postavljen za kralja nad mogočnim ljudstvom. In ko ga Bog vpraša, česa si najbolj želi, Salomon pokaže svojo veličino. Kajti ne prosi dolgega življenja niti ne bogastva ali slave niti smrti svojih sovražnikov, ampak modro in razumno srce, ki bi znalo ločiti dobro od hudega in bi znalo prav vladati svojemu ljudstvu.
Salomon se zave, da je njegovo srce zbegano in izgubljeno. Zave se, da potrebuje pomoč. V tem je ponižnost. Ponižno srce se zave svoje veličine in svojih omejitev, hvaležno se ozira na to, kar mu je dano in prosi tistega, česar nima. Ponižno srce je torej temelj vseh ostalih kreposti, ki so tako ljube Gospodu.
Salomon preko ponižnosti spozna, česa najbolj potrebuje. In prosi bistveno. Zato prejme še vse ostalo za nameček. Prosi najprej Božje kraljestvo in vse ostalo mu je navrženo.
V evangeliju se razodene še eno srce - Božje srce. Srce Jezusa, ki bije za človeštvo. Srce, ki je usmiljeno in sočutno, srce, ki zmore ob pogledu na druge zaznati sočutje. Pusti se prebosti drugemu, pusti drugemu, da ga osvoji. To je bistvo odnosov in bistvo Nebeškega kraljestva med nami. Pustiti, da ti drugi pride blizu in se te njegova bolečina in stiska dotakne, postane tvoja. To je srce, ki zmore čutiti usmiljenje.
K temu smo povabljeni vsi, na poseben način kristjani. Da bi svoje srce najprej spoznali, začutili to, kar je čutil Salomon - nepopolnost in omejenost. Začutiti tisto veliko množico, ki prebiva v srcu vsakega in ki je izgubljena in razkropljena kakor ovce, ki nimajo pastirja. To je temelj ponižnosti.
Šele ponižno srce zmore nato prositi bistvo - modrost in razumnost. S tem mu pride vse ostalo; veselje, moč, krepost.
Nad vsem tem pa je še korak naprej, korak, ki kliče k drugemu. Srce, ki postane kakor srce Očeta, srce, ki premore ne le sočutje, ampak tudi usmiljenje.
Kajti sočutje daje drugemu dovoljenje, da postane naš bližnji, usmiljenje pa daje nam zahtevo, da postanemo mi bližnji drugemu. V dejanju in resnici. Kakor Oče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar