Danes se nam Gospod
ponovo razodeva. Prvo postno nedeljo v puščavi, prejšnjič na
visoki gori, danes v stiski ljudi.
Da bi nam pokazal,
kako ni kraja ne situacije, ki je On ne bi videl in vanjo vstopil, z
namenom, da nas osvobodi, okrepi, stisne k sebi in pelje v prostrano
in rodovitno deželo “mleka in meda”.
V evangeliju danes
beremo o mnogih stiskah, ki so jih doživljali Galilejci od svojih
oblastnikov, o stiskah ljudi, ki so veliko pretrpeli zaradi nesreč.
Kakor Izraelci, ki so v Egiptu vpili zaradi priganjačev in kakor
vpije sleherno srce človeka, ki trpi.
Človek ob težkih
stvareh, nesrečah in krivicah takoj išče vzrok. Podoben je
Mojzesu, ki ob gorečem grmu, ki ga presega, prevzame držo nekoga,
ki mora razumeti. “Moram stopiti tja!” Moram odkriti kako
to, da grm gori in ne zgori. Moram razumeti, zakaj bolečina in zakaj
meni …
Taki smo ljudje.
A Gospod Mojzesa
ustavi in ga opomni, da je premajhen, da bi razumel. Opomni ga, naj
si namesto tega sezuje čevlje, ker stoji na sveti zemlji. Kajti tudi
bolečina lahko postane sveta zemlja.
V evangeliju Jezus
zaustavi ljudi, ki želijo najti odgovor na trpljenje in morajo najti
“krivca”.
Gospod torej znova
in znova prekinja to človeško logiko in nas vabi k Njegovemu
pogledu. Kajti ne gre za to, da bi trpljenje bilo povezano s krivdo,
ne gre niti za to, da bi na vse trpljenje dobili odgovor. Namesto
tega nas povabi, da bi mu postali podobni. Njemu, ki v človeško
trpljenje vstopa s sočutjem, usmiljenjem, razumevanjem in
prisotnostjo.
On na vsako človeško
trpljenje, nekoč in danes, odgovarja: “Dobro sem videl stisko
svojega ljudstva … slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da,
poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok
Egipčanov in popeljem v lepo deželo.”
Bog se torej
razodeva kot večno usmiljeni Bog, ki vidi in vstopa v človeško
stisko. Bolečini daje pomen “svete zemlje”, ki se je ne da vedno
razumeti, potrebuje pa naše bose noge sočutja in razumevanja.
Trpljenje, povzročeno od zla, loči od krivde, povabi pa, naj ga
premagujemo, sicer se bo nezadržno širilo. Zlo pa se ne da
premagati drugače kakor z dobrim. In če se ne bomo spreobrnili in
namesto drže: “Moram razumeti!” prevzeli držo Božjega
usmiljenega: “vidim stisko, slišim vpitje, poznam tvoje bolečine,
zato stopam dol, prihajam k tebi...”, bo v naših srcih ostala
puščava in vpitje Egipta. Če pa bodo naše oči prevzele pogled
Boga, bomo v puščavo prinesli duhovno skalo – Kristusa.
On je z vsem svojim
bitjem vstopil v človeško stisko in ji prinesel duhovni pogled. On
nenehno “stopa dol”, da bi nam bil blizu, nenehno se ponuja kot
duhovna skala, iz katere naj pijemo, da ne omagamo, nenehno nas brani
pred Očetom, ko naše življenje postane kakor nerodovitna smokva.
Daje nam čas, nenehno nam daje nove priložnosti, On se ne naveliča
in ne obupa. Je tisti grm, ki gori in nikdar ne zgori. To je
Božja zvestoba in kako jo potrebujemo!
Lahko je videti
Boga, spremenjenega na gori, težko pa je videti Boga, oblečenega v
sijaj trpljenja človeštva. Težko ga je prepoznati in mu dovoliti,
da je. Prehitro bi radi razumeli, prehitro posekali, kar nam ni všeč,
prehitro bi radi godrnjali, ko pot postane puščava.
Kako potreben je
takrat pogled Jezusa, ki vidi čez, ki že sredi puščave vidi
obljubljeno deželo “mleka in meda”, sredi trpljenja osvoboditev
in v suhi figi potencial rodovitnega drevesa. Zato jo pognoji, jo
obiskuje, “stopa dol” in vodi … vsakega od nas, kajti mi smo ta
suha drevesa. Da bi naposled rodili sad spreobrnenja, sad lepote in
človeštvu prinesli nov pogled, novo skalo, ki resnično odžeja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar