Gospod deluje v naših življenjih tako, da večkrat ne razumemo.
Ves postni čas nas je pripravljal na ta veliki dogodek vstajenja. Vsa Beseda nas je usmerjala k eni sami novi stvarnosti - vstalemu Kristusu.
In učenci ne dojemajo. Žene ne dojemajo. Vsi so zbegani. Katerikoli evangelij poslušamo, govori o zbeganosti in čudenju. In to je znak, da deluje On in ne mi. Kar je naše, nas ne zbega, ker je predvidljivo, skladno z našo predstavo in skladno z našimi željami. Bog gre vedno preko. Zato zmede, zato ne dojemamo.
Prazen grob, ko bi moral biti poln. Odvaljen kamen, ko bi moral biti tesno zaprt. Angeli, ki oznanjajo življenje tam, kjer bi morala biti smrt. Vse to nas bega. Kajti veliko je situacij v našem življenju, kjer smo se naučili živeti v grobu, napol mrtvi, veliko je situacij, kjer smo izbrali smrt in obup. In tako zelo nas šokira, ko se pojavi odvaljen kamen. Kajti žene je čakal kamen, ki je že bil odvaljen. In tu je vesela novica.
Ko sami doživljamo zaprte grobove v dogodkih in odnosih, ko si vendarle zaželimo svetlobe, pomislimo na napor in velike, ogromne količine moči, ki jih bo potrebno vložiti zato, da bi se kamen premaknil za en sam "mm". Gospod pa deluje drugače - On spreminja stvarnost. Kamen, ki je zapiral grob, je Marija Magdalena našla odvaljen ... Ko Gospod rešuje, vključi v svoje vstalo telo in pelje ven. Brez napora, brez mukotrpnega premikanja skal. Vse to je že storil. Potrebuje le našo vero, da "je On tisti, ki živi".
To je delovanje Boga v našem življenju. Je resničnost, v katerih je kamen že odvaljen. In stojimo pred grobom in jokamo. Ali begamo in kličemo druge. Ker ne moremo dojeti, ne vemo, kaj storiti.
Vstopamo v to luknjo, vidimo povoje in ne razumemo. Pretežka je ta resničnost za nas. Preveč novo je življenje v svobodi. Ker smo pozabili, kaj pomeni živeti v resnični svobodi Božjih otrok.
In tukaj je - ta slavna Velika noč. Noč, ki kliče v svetlobo. Noč, ki je bila zmagana s svetlobo. Noč, ki je rodila to Svetlobo, ki ne pojenja. To je tudi noč, ki pušča kamen odvaljen. Vstop v svobodo je odprt. Na vsakem od nas pa je, da se odloči, na kateri strani groba želi živeti. S katere strani želi gledati na življenje.
Odločiti se je potrebno ali bomo vse tisto, kar je bolelo in se je zdelo, da ubija, še naprej iskali v deželi smrti in med mrtvimi ali bomo vendarle začeli te stvari videti z očmi vstajenja - in jih ne več pripisovati mrtvim, ampak živim.
Kajti odkar On živi, ni nič več isto. Ni več situacije, pa naj bo še tako temna in brezupna, ki ne bi imela že odvaljenega kamna s povabilom odločitve. V Njem ni več suženjstva, ni več poraza in ni več smrti. V Njem je le še življenje in odpuščanje. Ko torej vstopimo v Njegovo vstalo telo, vse naše temine postanejo svetloba. Ker so v Njem in samo v Njem prešle iz ene strani kamna na drugo. Prehod je prost.
Potrebno je le v resnici zaživeti našo zraščenost z Njim. In vse bo postalo Jutro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar