Danes beremo osrednji odlomek Očetovega usmiljenja. Bog, ki razodene, kaj pomeni biti Oče in kaj pomeni biti najdeni otrok. Najden si lahko samo če veš, da iščeš. Tu je začetek, ki je tako zelo pomemben, kajti vsi smo izgubljeni. Starejši in mlajši, prvorojeni in drugo - ali tretje rojeni.
Na poti življenja vsi prej ali slej izgubimo pogled, izgubimo Odnos in vstopimo v mentaliteto, ki jo ponuja svet.
Kako suvereno nastopi mlajši sin, prepričan, da je prišel čas, ko mora stvari vzeti v svoje roke. Kolikokrat tudi mi pobegnemo iz Odnosa, prepričani, da si moramo priskrbeti sami. Prepričani, da je naš načrt boljši kakor Božji. Če ne drugo zato, ker se zdi, da je lažje izvedljiv in predvsem bolj obvladljiv. Vsaj zdi se tako.
Ni minilo veliko časa med tem, ko je sin prevzel stvari v svoje roke in tem, ko je dokončno prekinil odnos ter in odšel. Odhod je logična posledica greha, ki se zgodi prej.
Najprej se v nas rodi prepričanje, da Bog ni Oče, ki bi dajal, ampak jemal. Z nami tekmoval. Zato se rodi prepričanje, da moramo in tudi zmoremo sami in bolje.
Rodi se gotovost, da je naša zamisel in ideja najboljša, Božja misel pa ostaja na nivoju grožnje. Zato je potrebno v daljno deželo.
V vse, kar je daljno in ne konkretno, se vedno odhaja z velikimi načrti, ki nujno postanejo v službi tega, da bi se dokazali. Kajti takoj, ko izstopimo iz Odnosa, takoj, ko bistvo našega življenja ni več "biti z Njim", smo sami, ogroženi in potrebni, da nas drugi prepoznajo in opazijo. Zato začnemo s svetom tekmovati ... in nujno izgubljati. Dobesedno stradati. To je zapeljivost zla - obljublja vse, nič ne da, vse vzame.
Vsakič, ko kristjani pozabimo, kje je naše bistvo, začnemo tekmovati z idejami tega sveta. Hočemo jih premagati in hočemo biti privlačnejši od njih, v resnici pa postanemo kakor pokvarjena sol, ki ni za drugo, kakor da se jo pohodi (Mt 5, 13). Ko skušamo prepričati svet, da smo mu podobni in ga s tem kupiti, nismo več sol. Spoznamo ne samo, da nismo "boljši od drugih", ampak totalno bedni. To je trenutek ničle, trenutek "pasenja svinj in opazovanja rožičev, ki jih nihče ne da."
Takrat, na točki nič, je sin zmogel iti vase. Zmogel se je srečati z resnico lastne bede in spoznanjem, da je edino bogastvo, ki ga je kdajkoli imel, odnos! Zato se je vrnil. Tu je ključni preobrat. Naredil je prvi korak in obrnil smer, vse ostalo stori Oče!
Vrnil se je, ranjen, obdelan in spremenjen. In prvič zares vstopil v Odnos, prvič zares odkril, kaj pomeni imeti Očeta, toliko bolj ljubečega in usmiljenega, kolikor bolj skeleče rane in praske je on, Njegov otrok nosil.
Ko se je mlajši otrok zagledal v Očetovem pogledu, je lahko sebe spoznal kot sina, ki ima vse, še več, ki ima brata.
Prav naši medosebni odnosi bodo vedno lakmusov papir našega odnosa z Bogom. Kdor ima Očeta, sme imeti tudi brata, se z njim veseliti ter z njim deliti oblačilo in prstan. Kdor ima gospodarja, ne more imeti nikogar. Tak kristjan stoji zunaj, jezen in užaljen, na točki nič.
Kajti tudi to, da si v življenju vse kupujemo, je točka nič, tudi to ni nič drugega kakor pasti svinje in gledati rožiče, ki ti jih nihče ne da. Tudi ta sin je izgubljen. In tudi tak kristjan je neprivlačen. Ker še nima Očeta. In tudi k temu svojemu izgubljenemu sinu prihaja naproti Oče.
Bog je tisti, ki v odnosu do nas nenehno dela korake in prihaja naproti. Ne vemo ali je starejši sin zmogel vase in prehoditi pot v Odnos ali ne, vsekakor pa izprašuje življenje nas, kristjanov, ki med seboj tekmujemo, se bojujemo, primerjamo in izgubljamo ... nas, ki tolikokrat spregledamo, da je edino bistvo v "biti z Njim, biti v tem, kar je Očetovega, pustiti, da je vse moje tvoje in vse tvoje tudi moje."
V tem je zajeto vse naše spreobrnenje, v tem je zajeta rešitev naših konfliktov in bojev, opravljanj in napadanj. Kajti, tam, ko greš vase in odkriješ Odnos kot svoje edino bogastvo, se svet spremeni. Tam nastane prostor za veselje in zabavo, prostor za drugega, ki preprosto ne more več ogoroziti.
Takrat, po točki nič, lahko postanemo, kakor pravi apostol Pavel Korinčanom, v službi sprave.
"Kajti Bog nas je po Kristusu s seboj spravil in nam tudi dal službo sprave. Med nami je razglasil nauk sprave. "
To, da zmoremo biti med seboj bratje, bo pa tudi edino najmočnejše pričevanje, da obstaja Oče, ki ljubi in čaka ... do konca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar