Boljši del ...

16. nedelja med letom

Marija si ga je izbrala, Abraham si ga je izbral. Oba sta namreč sprejela Gospoda, ki ju je obiskal in oba sta poslušala Besedo, ki je k njima prišla.  Marija ob Gospodovih nogah, Abraham ob treh možeh pod drevesom, ko so ti jedli, oba pa v tišini svojega srca. Sprejemanje in poslušanje torej, da se lahko zgodi - Beseda, ki postane telo, Beseda, ki postane  konkretnost »Izaka«!

Bog je vedno tisti, ki prihaja prvi na naš dom. On je prvi, ki išče srečanja z nami. Zato se pusti sprejeti in postreči. Obiskanje Boga pa se ne more zgoditi, če človek ni na svojem domu, kar pomeni tam, kjer mora biti. Sprejem se tudi ne more zgoditi, če človek bega okrog in ni pri sebi doma.  Zato je ključnega pomena, da postanemo resnično skladni sami s seboj, celoviti, enotni ter v vsakem trenutku točno tam, kjer takrat moramo biti. 

Abraham torej sprejme Boga na svoj dom, Marija sprejme Gospoda na svoj dom. In njen dom so bili odnosi, zato si vzame čas in se usede k nogam ter posluša. Beseda se zato lahko zgodi in rodi. Izvolila si je boljši del.

 

Nasprotno pa hoče Marta na vsak način pokazati, da je njen dom v akciji in povsod tam, kjer je lahko glavna in kjer lahko pokaže, da je gospodarica. Zato teka okrog, pripravlja in dela ne da bi se najprej ustavila in prisluhnila, kaj je zares potrebno. Njeno delo je zato res njeno, ker ne izhaja iz poslušanja Besede, ampak iz samoiniciative. Marta ne more biti obiskana, ker za to ni prostora.
 

Jezus jo pokara ne zato, ker bi strežba bila napačna, temveč zato, ker je vsa njena dejavnost izhajala iz osebne potrebe po kontroli in ne iz poslušanja. V poslušanju pa se mora človek najprej izprazniti sebe, da bi se sploh lahko napolnil z Besedo in šele nato, kakor pravi tudi apostol Pavel Kološanom, izpolniti to Božjo besedo, ki je spreghovorila. Ne svoje, ampak Božjo. Marta pa svojo celo polaga v usta Besedi sami: »Reci ji vendar, naj mi pomaga!«

Ni torej dovolj Boga sprejeti in postreči, ampak Mu je ključno tudi prisluhniti. V tem je razlika med Abrahamom in Marto. Oba sta namreč Boga sprejela in postregla. Dvomim, da je Marta na mizo nosila kaj manj obilnega kakor Abraham, dvomim, da je mizo napolnila počasneje kakor Abraham in vendar je med njima temeljna razlika. Abraham si je potem, ko je Boga sprejel, izvolil tisti boljši del in se znal ob Bogu ustaviti in preprosto biti z Njim: »Stal je pri njih pod drevesom, ko so jedli.«

Marta pa se ni znala ustaviti in poslušati, še je bila namreč pomembnejša njena beseda. Zato se resnično srečanje kljub gostoljubju ni moglo zgoditi. 

V življenju je pomemben vrstni red, ki ga damo posameznim opravilom. Naj bo današnja Beseda kakor  tiho vprašanje ali se mi sami znamo ustaviti in skloniti k Njenim nogam? Pustimo, da nas vpraša, katero mesto smo ji dali v svojem življenju! Naj nas vpraša, koliko nam sme povedati to, za kar je bila k nam poslana in koliko ji mi sami narekujemo, kaj želimo, da nam pove!

Beseda, ta skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim, nas obiskuje in išče srečanja. Potrebuje srce, ki je pri sebi doma in ne bega okrog, potrebuje srce, ki se usede k nogam in prisluhne, srce, ki sprejme in pogosti prav s tem, da je tam. Takrat se lahko zgodi, takrat se Beseda lahko rodi, takrat bodo dejanja »Marte« dobila popolnoma nov pomen in pravo smer, ker ne bodo več rojena iz osebne potrebe po dokazovanju, uveljavitvi in obvladovanju, temveč iz izpraznjenja sebe. 

Tam ni več potreben nadzor, ampak sprejetost, ni več ključno, kaj jaz naredim za Gospoda, ampak kaj On hoče storiti zame. Ko se bo naše življenje vedno znova začenjalo in iztekalo ob Njegovih nogah, bodo vsa naša dejanja postala resnično pričevanje. Ker ne bodo več oznanjala sebe, ampak Besedo, iz katere so tudi izšla.