sobota, 02. julij 2016

DNA učenca


14. navadna nedelja

Žetev je velika, delavcev pa malo ... kako poznano. Dela je veliko, časa pa malo. Tega, kar je za postoriti, je vedno ogromno, časa za Gosopoda pa zmanjkuje. Ker ne začenjamo na pravem koncu, ker nas ta svet in zlasti zahodna civilizacija učita, da je najprej to, kar se vidi, najprej uspeh, najprej efekt, najprej funkcionalnost, potem šele odnosi, potem prijateljstva, potem čas za druženje, potem čas za Gospoda ... 

Jezus  tako po svoji navadi tudi tokrat obrača vse na glavo in svoje učence popelje skozi velike skrivnosti Nebeškega kraljestva. Veselje namreč ni nad tem, kar nam je uspelo, ampak nad tem, da so naša imena zapisana v tem Kraljestvu. Veselje ni nad tem, da smo uspešni in »boljši«, ampak je tam, kjer se človek lahko spozna ljubljenega in v Odnosu in kjer ni potrebno več, da se dokazuje kot uspešen idnividualist. 

Mislim, da bi tudi mi morali v svojem življenju začeti pri modrosti današnjega prvega berila preroka Izaija.
»Veselite se s hčerjo Jeruzalemsko, radujte se nad njo vsi, ki jo ljubite, uživajte z njo veselje vsi ...«
Začeti pri veselju nad seboj, se radovati nad svojim življenjem, ki nam je podarjeno kot dar in uživati globok mir nad zavestjo, da smo zapisani na dlani, da smo otroci luči, kar pomeni otroci Odnosa.  V tem je resnična moč in resnično veselje, v tem je vsa tolažba in ves mir. 

Veselje, tolažba in mir pa so sestavni deli DNA Kristusovega učenca.  Jezus nam danes razkriva identiteto tega učenca, po kateri je lahko kot tak tudi spoznan.  Vse troje torej, veselje, tolažba in mir, so stvari, ki se rodijo iz življenja v Bogu, iz občestva z Njim in iz izkustva, da je On tisti, ki vse to daruje. On je tisti, ki napeljuje svoj mir k nam kakor reko, da bi iz nje pili in hodili po svetu kot ljudje miru, On sam nas nosi v svojem naročju, ljubkuje na kolenih, skrbi za nas in nas tolaži kakor mati tolaži svojega otroka. Koliko nežnosti in skrbi, koliko varstva in kakšno vrednost imamo v Gospodovih očeh!

Tu, pri Njem se torej vse začne, pri tem, da se, predno se zaženemo vsepovprek v žetve, ki so velike, najprej ustavimo pri Njem in ga prosimo, naj pošlje delavcev, kar pomeni prosimo, da nam On pokaže, kje nas rabi in kam nas pošilja. 

Zato je razpoznavni znak Gospodovega učenca v tem, da ga srečamo najprej pri Gospodovih nogah, kjer posluša Besedo, potem, ko ta Beseda pokaže in pošlje, pa med ljudmi, v strežbi in služenju, na koncu pa zopet pri nogah, kjer vse izroča. To je nova stvaritev, to je novo življenje v Kristusu.
Jezus  je prišel oznanit prihod Božjega kraljestva, prišel je oznanit prihod Boga. Bog pa je vedno občestvo in ne posameznik, zato je Jezus prvi, ki je prišel oznanit pomen odnosov in ne funkcionalnosti.  

Svoje tako vedno pošilja po dva in dva. Ker je v tem srčika evangelija – v občestvu, v tem, kako bosta ta dva živela med seboj. Kako se bosta ljubila, kako se bosta kregala, kako bosta premagovala različnosti, kako si bosta znala odpuščati, si prisluhniti in kako bosta znala drug drugega gledati in videti skozi oči Očeta. V tem je prvo oznanilo Kraljestva. Če tega ni, se izgubi temeljno oznanilo Očeta. 

Zato ni nenavadno, da je medtem, ko so dvainsedemdeseti ostajali skupaj, Jezus gledal satana, ki je padal z neba. Če kdaj pada z neba, je to zagotovo takrat, ko se bratje ali sestre med seboj razumejo, ko si odpuščajo in se medsebojno dopolnjujejo. Tam satan ne vzdrži in se bo še bolj vrival v naše odnose, nas obtoževal v srcu drugega, vanj sejal dvom in zamero, ščuval enega proti drugemu. In bliže kot dva sta med seboj, raje bo prihajal mednju. 

Toda tisti, ki deluje v nas je večji od tistega, ki deluje v svetu (1 Jn 4,4,) zato tudi Jezus jasno oznani, da nam je dal oblast stopati na kače in škorpijone, ki se vrivajo v naše skupnosti, ter oblast stopati na vsakršno sovražnikovo moč.
»In nič vam ne bo škodovalo.«

Kajti tisti, ki je v Gospodu, je vedno močnejši in ima moč izbirati, ima moč, da zaustavi in premaga sleherno zlo.

Kristusov učenec je tudi učenec miru. Tega se pa ne da prejeti drugje, kot v naročju Boga. Prva stvar, ki naj bi jo na poti oznanjala tista »dva«, je: «Mir tej hiši!« Kristusov učenec je tisti, ki naj bi že s svojo prisotnostjo prinesel mir kamorkoli vstopi, saj je oblečen v Kristusa vstalega, ta pa ni nehal svojim ponavljati: »Mir vam bodi! Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.» 

Mir je torej en od temeljnih gradnikov DNA Kristusovega učenca. Mir, ki ga svet ne more dati in zato tudi ne vzeti. S tem upravičeno velja, da se bo mir, ki ga drugi ne bo pripravljen sprejeti, povrnil k nam. Ni opravičila, da bi nam kdo mir vzel, razen, če mu sami damo to moč, ker ves svoj mir iščemo in polagamo v druge. Tisti mir pride in gre, Kristusov mir pa ostane tudi v zavračanju, neuspehih in preganjanju. 

»Pojdite!«
 Kristusov učenec je tisti, ki je na poti, je tisti, ki je pripravlkjen na spremembe in ne zabetoniran v svoje sheme ali sheme drugih. 

»Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.«
 Nevarnost učenca je, da v vsakem, ki ne misli enako kakor on, že vidi volkove. Nevarnost pa je tudi, da sredi resničnih volkov, tudi sam postane volk. Največje satanovo veselje pa je tam, ko učenca sama postaneta volk drug drugemu. 

»Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal!«
Učenec je tisti, ki vso svojo moč črpa iz Odnosa in ne iz zunanjih varnosti denarnice ali gotovih struktur, ki zaščitijo njega, sto drugih pa vrže ven. Ne sloni na torbi zalog in palici vnaprejšnjih zagotovil, ampak je njegova edina »hvala« križ našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato tak učenec ne bo nikoli nad Učiteljem in nikoli nad drugim učencem, četudi bo njegov nadrejeni. 

»... spotoma nikogar ne pozdravljajte.«
Ko učenec prosi Gospoda, da pokaže, kje je njegova žetev, je pomembno, da se nato tudi sam drži prednostnega poslanstva. Nihče ni poslan na vso žetev, zato je ključno, da z Gospodom odkrije svoj del, med potjo pa ne zapravlja moči in časa za mikavne, a nebistvene stvari. 

»Ne hodite iz hiše v hišo.«
 V navalu nalog, bi najraje začeli vse povprek in hiteli, da bi le lahko na koncu obkljukali. Gospod pa nam tako držo brani. Pomembno je, da smo pri eni stvari in tam celi, umirjeni. In četudi delamo več stvari hkrati, naj bomo naenkrat le »v eni hiši«. Drža, ki od marsikoga zahteva nekaj napora, predvsem pa zavestno odločitev.

In nenazadnje nas Gospod pošilja pred seboj. Da bi mu pripravili pot  tam, kamor namerava priti tudi sam. To so srca ljudi, to je ta svet. Poslani smo, da pospešujemo Njegov prihod, da pospešujemo prihod Božjega kraljestva. 

To pa je možno samo tistemu, ki to Kraljestvo najprej nosi v sebi, ki zmore najprej sam za Gospodom, z njim v Odnosu, saj je samo tam lahko rojena nova stvaritev, z novim DNA, ki ni nič drugega, kot DNA Učitelja. To pa poznamo, ker smo jo videli in otipali ... 


Ni komentarjev:

Objavite komentar