Vsi trije, duhovnik, levit in Samarijan, so bili nekam namenjeni. Imeli so smer in cilj, zato so bili tudi omejeni s časom. Danes bi lahko rekli, da se je vsakemu od njih nekam mudilo. Mudilo, da bi prišel točno in opravil vse, za kar se je namenil v Jeriho.
Prva dva sta bila gotovo namenjena k nečemu, kar je po njunem mnenju bilo izpolnjevanje Gospodove volje in zato se nista dala motiti na poti. Ker je Bog zanju še vedno bil ujet v kletki postave in pravil, dolžnosti in del, ki jih nekdo mora izponiti, oba, duhovnik in levit, Gospoda zgrešita. Ga pa zato sreča Samarijan, ki je neobremenjen s kalupi religijske mentalitete, ampak odprt za sočloveka in s tem za Boga.
Kristus tako danes pove nekaj močnega. Za zveličanje ni dovolj religija, še huje, taka mentaliteta celo ovira dostop k Bogu, je pa dovolj iskreno in čuteče srce, ki se pusti dotakniti in okužiti z bolečino drugega. Samo tako srce lahko iskreno išče in najde Gospoda in samo tako srce je lahko od Njega tudi dotaknjeno in ozdravljeno. Pravzaprav samo tisti, ki se je že sam prepoznal v jarku, slečen, pretepen in puščen napol mrtev, lahko postane brat sobratu. Ker je tam, v jarku, definitivno spoznal, da ga drugi ne more rešiti, da se tudi sam ne more rešiti, ampak samo Kristus, ki se, kot še velikokrat pozneje, enači s tujcem, s Samarijanom.
Samo tisti, ki je sam okusil zveličavni dotik Božjega usmiljenja, Njegovo bližino, dlan, dotik in rešitev, ve, kaj pomeni biti v deželi mrtvih in preiti v življneje, ve, kaj pomeni Jeriha in kaj Jeruzalem, kaj luč in kaj tema, kaj ujetost in kaj osvoboditev.
Tak človek postane mehek in postane bližnji človeštvu, ki leži v jarku. Postane človek nove zaveze, ki je zaveza odnosov, zaveza bližine.
Kolikor pa ostajamo v religijski mentaliteti, kjer mora človek storiti sam, ostajamo oblečeni v duhovnika in levita, sterilni in suhi, brez okusa in brez življenja, dvignjeni nad resničnost življenja, ki se odvija v jarkih in ne na glavnih cestah! Bog se namreč vedno razodeva na obrobju, na skritem, v nenevadnih podobah tujcev, vsekakor tam, kjer ga trda mentaliteta starega človeka ne pričakuje in ga zato tudi ni pripravljena sprejeti.
S prihodom Kristusa se že izpolnjuje to, kar siši ljudstvo v peti Mojzesovi knjigi, kjer jih Mojzes spodbuja: "Kajti prav blizu je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu." Ni onkraj morja in zanjo se ni potrebno povzpeti v nebesa, kajti Beseda sama se je iz nebes sklonila k izgubljenemu človeštvu. Ona sama se je utelesila in se kakor Samarijan sklonila k ranjenemu človeku, v katerem je povzeta zgodba vsakega od nas. Pot, ki jo ta popotnik prehodi, je pot človeštva po grehu.
Pot iz Jeruzalema v Jeriho je pot spusta po grehu, kajti Jeruzalem, simbol večnega mesta, je geografsko precej visoko, Jeriha pa globoko pod gladino morja. Človek, okužen z grehom, se spušča, pada, izgublja jasnino poogleda in izgublja zavest svojega dostojanstva. Zato postane ranljiv za nove "razbojnike", ki slečejo, kar pomeni zameglijo krstno oblačilo in pretepejo, torej na obrazu človeka zabrišejo podobo Boga ter ga pustijo samega in napol mrtvega. To dela greh.
Nasprotno pa Gospod prihaja in vidi. On vedno vidi in ve za stisko svojega ljudstva ter stisko slehernega srca.
Zasmilil se mu je ...
Božje srce je usmiljeno, se obrača in gori za človeka. Vendar ne ostane pri tem, kajti usmiljenje se ne konča s sočutjem, ampak se s konkretnostjo dejanj šele začne. Zato se Bog, popolno Usmiljenje, izenači s človeštvom, prevzame nase razbičano telo ter oropanemu telesu človeštva vrne krstno oblačilo.
Zlil je olja in vina na te rane, kar pomeni, da je svoje pomazilil, jih ponovno posvetil s kraljevskim, preroškim in duhovniškim dostojanstvom. Dal je sebe, dal svojo Kri, da je slabokrvnega človeka ponovno vrnil v življenje na nogah. To je simbol vina.
Samarijan človeka ne pusti, ampak ga pelje v gostišče ter poskrbi, da ranjeni človek prejme vse, kar potrebuje za to, da ponovno zaživi. Vključi torej druge ljudi, vključi občestvo Cerkve, zato je morda največje ozdravljenje tega, od greha ranjenega in osamljenega človeka prav to, da se ponovno vrne v občestvo, da po krstu ponovno postane del občestva svetih, del telesa, Cerkve, kjer je glava On, po katerem in za katerega je bilo vse ustvarjeno.
"Pojdi in tudi ti tako delaj."
Odrešenje se je že zgodilo, kajti s Kristusovo smrtjo in vstajenjem se je usmiljeno dejanje Samarijana na nas že odvilo. Mi smo že bili pobrani iz jarka, ozdravljeni in vključeni v Cerkev, zato je zdaj na nas, da tudi tako živimo. Kot bližnji drugemu, kot bližnji vsakemu ter obenem vedno znova,v drobnih in večjih dogodkih življenja, s Kristusom prehodimo pot iz jarka na noge, iz smrti v vstajenje, iz obupa v upanje. To je velika noč, ki se ponavlja vsako jutro, vsak dan, v vsakem odnosu.
Poklicani smo postati tisti, ki ne živijo več v stari zavezi črke in postave, kjer se mora človek sam postaviti na noge in se povzpeti v Jeruzalem, da bi tam našel Gospoda. Ta človek, ranjen od greha, tega ne more. Zato je nova zaveza v tem, da človek sprejme to, kar Gospod dela zanj, da sprejme Kristusa, ki se je sam sklonil in se spustil s tega večnega Jeruzalema v Jeriho človeštva.
Poklicani smo, da se kakor ta učitelj postave, ki je Jezusa preizkušal, pustimo osvoboditi, pomeni, pustimo Kristusu, da osvobodi Svetega Duha, ki je v nas in hoče delovati, mu pa sami velikokrat zapiramo pot - s predpisi in postavo, z učenjem in izpolnjevanjem zapovedi, z odnosi, ki so od zgoraj dol, z odnosi, kjer je en nad in drugi pod, z odnosom, kjer je človek še vedno tisti, ki mora nekaj storiti zato, da doseže večno življenje.
In Jezus odgovarja ... Ni večno življenje v tem, da mi nekaj storimo, ampak v tem, da mi nekaj oziroma Nekoga sprejmemo. Ni življenje na glavni cesti, kjer te nič ne zmoti in gre vse po načrtih - najbrž lastnih - ampak tam, kjer ti trpljenje sočloveka lahko ustavi korak, tam, kjer se zgodi nepopolno, tam, kjer se dogaja življenje - v jarku.
Krščanstvo ni v vzpenjanju v Jeruzalem, ampak je v sprejemanju tega, ki prihaja k nam v Jeriho. Je v tem, da pustimo Gospodu postati naš bližnji, da se pustimo postaviti na noge in zaživeti novo, vstalo življenje. Je v tem, da popolnost nehamo iskati na glavni cesti, kjer te nič in nihče ne zmoti v tvojem delu, ampak v jarku, kjer se odvija življenje brata, kjer se odvija moje in tvoje življenje in tam, kjer se edino lahko zgodi srečanje. Srečanje, ki obuja in vrača v Odnos na nogah.
Pustimo torej, da nas Kristus doseže in osvobodi, kajti zato prihaja; da bi osvobodil našo svobodo, da bi osvobodil Svetega Duha, ki je v nas in vpije v porodnih bolečinah: "Abba, Oče." Vpije in hrepeni po prostoru srca, ki bo razširjeno, široko, mehko in v katerem bo lahko deloval in v to Jeriho človeštva prinašal nebesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar