Advent ostaja čas treninga, ko se učimo zavestno izpuščati dela teme ter izbirati orožje luči. Res, za izbiro luči je včasih potrebno prav orožje, vendar ne tako, kot bi si ga človek predstavljal, temveč orodje Boga.
Beseda danes po preroku Izaiju govori o mladiki in poganjku. Nečem majhnem, preprostem, odvisnem od nečesa večjega. Poganjek namreč ne more obstajati brez korenine. Zato ostaja v tem času poganjek čudovita prispodoba tega, k čemur nas kliče Gospod. Da bi tudi mi postati majhni, dovolj majhni in dovolj prazni svoje samozadostnosti, da bi Gospod lahko pokazal svojo moč. Dovolj majhni in pristni, da bo lahko nad to mladiko prišel in počival Njegov duh: duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega. Da bo lahko tudi nas obsenčila moč Najvišjega in bo naše življenje postalo sveto.
Janez Krstnik z namenom tega cilja prihaja kakor grenko zdravilo. Tistim, ki so se imeli za glavne korenine Izraela, tako neizprosno vpije:"Gadja zalega!" Ker so strupeni, ker se prikazujejo pobožne in lepe, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in nevoščljivega strupa. Vpije jim, da so suha korenina, na katero je že nastavljena sekira.
Tudi danes ni dovolj reči: "Kristjan sem," potem pa tega ne živeti. Tudi danes ni dovolj, da obstaja pobožna religija, Odnosa pa ni! Tudi danes pred našimi cerkvenimi vrati stoji Janez Krstnik in vpije: "Gadja zalega!" vsakič, ko se oblačimo v ovčje kože, ostajamo pa grabežljivi volkovi, z jeziki strupene kače, ki pikajo druge. Takrat, ko mislimo, da smo Boga ujeli v svoje roke, je sekira že nastavljena, da bi izruvala vse naše ošabnosti in samozadostnosti.
Zato:"Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!"
Kajti okusijo ga lahko le tisti, ki so lačni, tisti, ki vedo, da so Božji otroci in da brez Očeta ne morejo storiti ničesar.
Zato:"Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze," kajti Božje steze so ravne, preproste, četudi ozke. Mi smo tisti, ki jih krivimo, mi delamo ovinke, da bi opravičili tiste korenine gospodovalnosti nad Bogom in ljudmi, ki bi morale umreti.
Mladike namreč išče Gospod, po poganjkih hrepeni Njegovo srce, po tistih, ki bodo tako iskreni in odprti, da bodo zahrepeneli po Odrešeniku, da bodo zahrepeneli po Gospodovem duhu, brez katerega ni življenja in ni rodovitnosti.
Se zavedati, da smo kristjani toliko, kolikor smo zraščeni v Njem, pomeni sprejeti srce otroka, ki ve, da ima Očeta. Pomeni sprejeti klic po tem, da se v moje življenje naseli Božje, da po mojih žilah steče Kristusova kri, da po mojem telesu prihaja njegovo Telo, da po mojih besedah njegova Beseda, po mojih dejanjih Njegova, ...
Janez Krstnik tako s svojo kameljo dlako in preko puščave v kateri vpije, spominja izgona iz raja. Spominja nas na čas, ko obleke nismo potrebovali, ker smo bili oblečeni v Božji sijaj. Spominja nas na čas, ko smo živeli v raju in je Gospod bil človekov prijatelj in ne sovražnik. Spominja nas na rodovitnost raja, ki nam je namenjena. Pred oči nam zato postavlja posledice greha, da bi videli zeleno, ki se je spremenilo v puščavo, studenec, ki je postal posušeno kamenje, sijaj človeškega dostojanstva, ki ga je zagrnila nagota, za silo zagrnjena s kameljo dlako. Kliče nam, naj odpremo oči in spoznamo, kaj v naših življenjih povzroča izbira teme. Koliko puščav, koliko izgonov, koliko presahlih studencev veselja!
Toda približalo se je nebeško kraljestvo, približalo se je, da bi vsi tisti, ki hrepenijo po vrnitvi v raj občestva z Bogom, dobili odgovor, dobili belo oblačilo krstnega dostojanstva, prejeli rodovitnost in prejeli brate in sestre, med katerimi kače zavisti in sovraštva ne pikajo več. Srce, ki ve, da je ta majhen poganjek, potreben soka glavne korenine, bo ta prihod pričakalo z radostjo v srcu, s široko odprtimi vrati in ponižno hvaležnostjo. In puščava bo ponovno ozelenela!
Naj bo zato ta čas resnično prošnja Gospodu, da bi naše srce iz farizejske in saducejske prevzetnosti prešlo v ponižnost poganjka, ki raste, ko je vcepljen v korenino Boga.
Sok korenine je tako sok poganjka, Božji Duh je tako eno s človeškim duhom.
Pet značilnosti se rodi takrat, ko kristjan resnično postane ta Božji poganjek:
- zave se svoje majhnosti in dragocenosti,
- ne sodi več po pogledu človeških oči in ne odloča po sluhu svojih ušes, temveč ve, da mora iskati Božji pogled in svoje uho nagniti k njegovi Besedi,
- sliši siromake in pomaga stiskanim, ker mu ni tuje lastno siromaštvo pred Bogom,
- vedno govori resnico, četudi se zdi, da včasih skorajda "tepe mogočneže s šibo svojih ust",
- vedno povezuje, odpira vrata in ustvarja dom, združuje tisto, kar je v tem svetu nezdružljivo:
volk in jagnje, panter in kozlič, teliček in lev, krava in medvedka, dojenček in modras ... protislovja greha, ki v Bogu postanejo harmonija občestva. Posamezni individualisti, drug drugemu nasprotni in drugačni, ki v skupni Kristusovi korenini postanejo občestvo, Božje ljudstvo.
Najprej pa se mora ta mir zgoditi v srcu vsakega od nas. Tudi v nas je namreč del, ki je krotek kot jagnje in del, ki je nasilen kakor volk. Je igrivost kozlička in je napadalnost panterja, je zadovoljstvo telička in je grabežljivost leva. Oboje je v nas, plevel in pšenica in oboje raste.
In vendar dokler ostajamo sami in iztrgani iz korenine, ta nasprotja v nas povzročajo nemir, konflikt, napetost, ki se nezadržno širi tudi med nas, ko pa pride Beseda in v nas loči žito od pleve, se naseli mir. Četudi pleve še ne izgine. Ko namreč pride On, Beseda, ki se je utelesila, je srce obiskano in ta obisk zmore v nas spraviti vse, kar je skregano. Zmore odrešiti to, kar je strupenega in preglasiti to, kar ruši.
On prihaja, da na noge postavi odrešene kristjane, odrešene žene in može, ki bodo tudi sami lahko postali pristna Jesejeva korenina, ki bo stala kot znamenje za ljudstva in jo bodo iskali narodi. Nje bivališče bo slavno, ker bo v središču imela Njega, služabnika kraljestva svetlobe!
Ni komentarjev:
Objavite komentar