sobota, 25. marec 2017

"To je res čudno!"

4.postna nedelja

Danes se Beseda poigrava med svetlobo in senco, med lučjo in temo. Med tem, kdo vidi in kdo je slep četudi misli, da vidi. Tako jasna je današnja Beseda in tako nevarna, če jo slišimo in vzamemo zares. Kajti pričakuje spremembo.

1) V prvem berilu vidimo razliko med človeškim pogledom in Božjim, med časnim in večnim, med navideznim in resničnim. Samuel, od Gospoda poslan k Jeseju, da bi izmed njegovih sinov mazilil kralja, se pusti zavesti človeškemu pogledu, ki je prepleten s sencami greha. Vendar ostaja tako ponižen, da kljub varljivemu pogledu posluša Glas in ne vztraja pri svojem. Zato Samuel, za razliko od farizejev, ostaja prerok. Ker prizna, da ne vidi dovolj, da bi sodil prav.

Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek.
Gospodove oči vidijo dlje, tam, kamor naš pogled ne seže. Vidijo življenje in ne navideznost. Teh sedem bratov je od očeta izbranih zato, da izpolnijo njegove sanje. Zdi se, kakor bi jih že sam pripravljal na neko pomembno službo in jih zato tudi ponosno privede pred Samuela. Teh sedem, osmega še omeni ne. Kajti osmi mu "je ušel" na pašnike življenje.
Rdečkast David ni ostal "v izložbi" in čakal, ne, on je živel. Pustil se je "umazati" življenju in odpeljati iz varne očetove hiše v načrte drugega Očeta, ki gredo vedno dlje in globlje od še tako velikih sanj kateregakoli človeškega načrta.

Gospod torej izbere Davida, ki je izbral zelene pašnike, na katerih Gospod sam daje ležišča, kjer so vode počitka, ki poživljajo dušo. Ta psalm opeva življenje tistega, ki vidi. Ker gleda z novimi, duhovnimi očmi.

2) Pavel v pismu Efežanom nadaljuje rdečo nit: "Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu." Tako jasno, preprosto, direktno. Brez ovinkov, ki jih potrebujejo farizeji. Tisti, ki vidi, je strnjen, bistven in jasen.
"Živite kot otroci luči! Preizkušajte, kaj je všeč Gospodu! Ne sodelujte pri jalovih delih teme!"
Zato: "Prebudi se, ki spiš!"

Potrebno nam je prebujenje in spoznanje, kje smo še vedno tema. Kje hočemo biti tema, megla in nejasnost, ker si še ne upamo spremeniti smeri. Še hočemo hoditi po domačem in še se bojimo sprememb. Zato kompliciramo. In vendar Pavel vztraja: "Bili ste tema, sedaj pa ste luč v Gospodu!"
Ne sami od sebe, ampak toliko, kolikor smo v Gospodu, ki se imenuje "luč sveta"

Človek, ki ve, da je sam po sebi slep, se pusti voditi Besedi, ki je luč. Tisti, ki misli, da vidi, pa Besede ne potrebuje. Slepi torej išče vodnika, išče luči, zato se samo duhoven človek, ki živi v Njem in ima njegovo palico in gorjačo, pusti voditi ven, iz varnega udobja struktur Jesejevih načrtov za svoje krepke sinove, na pašnike in celo v globeli smrtne sence. Da bi tam postal luč drugim.

3) Gospod torej išče majhne, "rdečkasto navihane", ki vedo, da so slepi in potrebujejo Besede. Išče preproste, kakor je preprost sleporojeni v evangeliju. Koliko jasnine je v njegovih besedah, koliko izčiščenosti! Njegovi odgovori so kakor čista studenčnica napram postanim vodam farizejev, ki so resnična megla in tema. Kakor osvežujoč potok napram mlakužam teh ljudi, ki so ga videli ozdravljenega. Tudi oni še nočejo sprememb, tudi oni še napletajo: "On je," in spet: "Ne, podoben mu je." Slepi pa preprosto vrača jasnino: "Jaz sem."

Na dolgo razpravljanje farizejev, ki so simbol zmede, odgovori: "Prerok je," ko ga ponovno vprašujejo pa še zaostri svetlobo in razkrinka njihovo temo: "To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči. Vemo, da Bog grešnikov ne usliši. Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši. Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči. Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti."

In vrgli so ga ven.

Preveč je bil direkten in preveč jasen. Premočna luč je postal za njih, ki so ljubili temo. Ko je namreč grešen človek potisnjen v kot resnice, se pa še ne misli spremeniti, začne metati ven in včasih tudi ozmerjati: "In ozmerjali so ga."

Celo starši sleporojenega, ki izrečejo nekaj stavkov čiste jasnine - "Midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star." - se na koncu razodenejo kot megleni, ker jih vodi strah. Tudi oni še nočejo spregledati.

Luč vznemirja temo in luč sveti v temi, a tema je ni sprejela (Jn 1,5). Zato jo tema vrže ven.
In tam, zunaj, ga poišče Jezus in izpelje dokončno ozdravitev slepote. Poleg fizične izpelje tudi drugo, počasnejšo in postopno ozdravitev našega duhovnega pogleda.

Ta človek, ki je bil tema, res postane jasnina in luč. Vendar v Jezusu še vedno vidi zgolj preroka. Šele takrat, ko ga Jezus najde "zunaj" religije, ga ta človek  lahko vidi ne več kot preroka, ampak kot svojega Odrešenika. To je čudež svetlobe, ki ga Jezus dela nad nami!

Greh je človeka kakor pljunil po tleh, ga razgalil in pomešal z blatom. Zato Jezus ponovi isto pot, da bi našel od greha "izpljunjenega" človeka. Pljune torej po tleh, naredi blato in pomaže oči. To je s človekom storih greh. Kristus torej človeku najprej pomaga dojeti, da po grehu ne vidi prav, ker je na njem blato.

Zato Kristus nato v krstnih vodah "vodnjaka Siloa" umije to blato in vrne pogled, iz teme greha nas prestavi v svetlobo luči, iz megle in teme nejasnosti nas napravi strnjene in jasne, sposobne, da v njem vidmo Odrešenika. To je novi človek, ki vidi prav.

Človek, ki ne potrebuje več krivca: "Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?" Ne potrebuje več ovinkarjenja in kompliciranja, ampak se je sposoben odločiti in narediti korak vere, ki vključuje spremembo in vključuje Odnos. Zato je samo človek, opran v krstnih vodah in z vrnjenim duhovnim pogledom, lahko tudi poslan.

Siloa v prevodu namreč pomeni Poslani.


1 komentar:

  1. Pomagala si mi, da sem se "umila v vodnjaku Siloa". Hvala. Nujna je tema, da najdemo LUČ.

    OdgovoriIzbriši