"Pojdi!"
To je zaslišal Abraham potem, ko se je ravno udomačil v poznanem.
"Pojdimo," so zaslišali Peter, Jakob in Janez, ko jih je Jezus peljal na visoko goro.
Božji glas vedno prebuja in spravlja na pot. Iz ustaljenega, udomačenega, zastarelega, poznanega, v novost, kajti Kristus je novost! Evangelij je novost! In blagor tistemu, ki si upa zapustiti vse, kar je poznano in stopiti v deželo, ki jo bo On šele pokazal.
Ko se je Abraham odpravljal na pot, ni vedel, kam ga bo ta pot pripeljala, ni imel pred seboj zemljevida in z rdečo barvo zarisane poti, ki naj jo prehodi. Pri Bogu ne gre tako.
Božji "gps" je drugačen. Pokaže en korak naprej. In predvsem kliče: "Pojdi" takrat, ko cesta še ni jasna in je Obljubljena dežela še vedno zgolj obljuba, ki se še mora izpolniti. Moč vere je v koraku, ki se zgodi takrat, ko vlada tema in ko cesta še ni poznana.
Vera je torej hoditi in poslušati ... Po takih ljudeh namreč lahko Gospod resnično naredi "velik narod", jih blagoslovi in po njih razlije blagoslov na vse rodove. To so ljudje svobode, ljudje hoje in ljudje vere.
Peter, Jakob in Janez so prav tako šli, ne da bi točno vedeli kam in kaj jih tam čaka. Zaupali so. Dovolj so že poznali svojega Učenika, da so ga vzeli zares in šli. In tam, nad dolino vsakdanjika, jim je bil vnaprej dan pogled, ki ga je za vse nas Kristus pridobil na križu - pogled krsta, pogled, ki je ponovno očiščen greha in vidi tako, kot vidi Oče. Te Očetove oči že sedaj vidijo vsakega od nas v tej slavi, ki nam je pripravljena od začetka. Vidi nas v poveličani podobi in tako z nami tudi ravna.
Pomembno je zato hoditi "na goro", se zadrževati pod pogledom Očeta, ki vidi čisto in poslušati Glas iz oblaka, ki je jasen. Pomembno je pustiti, da nam vrača pogled, ki ga dolina skuša zamegliti. Nato pa je pomembno, da se vrnemo v to isto dolino s pogledom "gore".
K temu tudi Pavel spodbuja mladega Timoteja, napadanega in nerazumljenega, da ne bi pozabil na sveti Klic milosti, ki nas je odrešil in izpeljal iz doline suženjstva v obljubljeno deželo poveličanja. Iz laži greha, v jasen pogled Očeta. Zato ga spodbuja, naj se drži evangelija, ki ga bo nenehno spravljal na to pot, mu prinašal veliko veselje, zaradi meglene doline pa tudi nenehno bolečino. In vendar: "Z menoj trpi za evangelij!"
Blagor torej nam, ko bomo upali vstati in iti. Iz poznanega v neznano. Zaradi Glasu. Iz domačega v nedomače. Zaradi Glasu. In blagor nam, ko bomo v tej dolini življenja na vse gledali s tem novim, duhovnim pogledom, ki v vsakem že vidi tisto, k čemur je poklican od začetka sveta!
Ni komentarjev:
Objavite komentar