Tretji Sin

26. nedelja med letom

Danes je pred nami vprašanje naših "hočem" in naših "nočem". Obojni so potrebni, težava je le v tem, da ljudje pogosto zamenjamo, komu je potrebno katerega izreči.

Iz nedelje v nedeljo se nadaljuje podoba Gospoda, ki kliče v svoj vinograd, v katerem ni prvega in ni zadnjega, ni štetja, ampak je ljubezen. Se pa danes prvič pojavi vprašanje človeške zavrnitve Gospodovemu klicu.

Evangelij govori o dveh sinovih. Prvi je navidezno uporen in neskladen, vendar v sebi skriva srce, ki se pusti nagovoriti in preoblikovati, zato je podoben cestninarjem in nečistnicam. Ti s svojim zunanjim ravnanjem res sporočajo neke vrste upor, vendar v njih bije srce, ki ve, da je ranjeno in potrebno. Oni so že izgubili zunanjo podobo navidezno lepega, zato jim je ni več potrebno ščititi. Tako postanejo prvi, ki si upajo priznati potrebnost Drugega. Razkol med zunanjim "nočem" in notranjim "hočem", se postopoma omili in zlije v eno, ob tem pa se v človeku rodi skladnost, za tem mir, za tem pa nebesa. Zato Jezus upravičeno trdi, da bodo ti v nebesih pred ostalimi. Na neki način so že, saj so se pustili najti Odnosu.

Drugi sin so farizeji, ki jim je pomembna samo zunanja podoba, blišč in zlato, ki se mora razkazovati in svetiti, da bi vsaj delno prekrilo notranje "mrtve kosti". Tak človek potrebuje veliko navidezno lepega, zato je Bog zamenjan za "zlato tele", ki se sveti in se z njim lahko počne, kar se hoče. Tudi današnja kultura in religija (= vera, ki je izgubila živ Odnos s Kristusom) sta z vsemi pritiski zunanjega videza in besed, ki se svetijo, a so brez konkretnih dejanj, podobni temu drugemu sinu.
V evangeliju lahko vidimo, kako je ta drža veliko nevarnejša od prve, saj se človek zapre v svoj mali svet monologa, v katerega ne spusti nikogar več. Niti Boga.

Za nas pa je dobro, da se pred Bogom odkrijemo berači. Za nas je dobro, da se spoznamo potrebne in grešne, saj tam Beseda lahko vstopi in deluje.

Imamo namreč še tretjega, Božjega sina, tistega edinega, pri katerem je vse skladno in je "hočem" tako zunanji kakor notranji. On je tisti, ki je zmogel umreti sebi in dati prednost Očetovi volji. Zmogel je sam sebe izničiti in postati podoben človeku, ki je zaradi greha postal hlapec, da bi temu hlapcu ponovno vrnil Očeta, z njim pa tudi sinovstvo.

Kristusova drža je tako popolnoma nasprotna farizejski. Če za njih velja, da se nenehno bojijo zase in grabijo vse, da bi zaščitili svoj položaj, je Sin tisti, ki je že bil v Božji podobi, a se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, temveč je sam sebe izničil in prevzel podobo hlapca. Po zunanjosti je bil kakor človek, torej ubog, nag in umrljiv. Vendar za razliko od človeka, ki je zašel v držo prvega ali drugega sina, je Božji sin ostal ponižen in pokoren do smrti, smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podelil ime, ki je nad vsakim imenom. Ta slava pa je popolnoma drugačna od slave, ki so jo iskali in grabili farizeji. 
Zelo pomenljive so torej Jezusove besede: "Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil." (Lk 9, 24)

Da bi prva dva sinova lahko ponovno odkrila Očeta, je Sin izgubil sebe in rešil hlapca. Tako je obema bil vrnjen dostop do Očeta, vendar le prvi sin dopusti spreobrnjenje in je po milosti rešen osamljenosti, drugi pa še vedno misli, da spreobrnjenja ne potrebuje in ostaja v izoliranosti prevare.

Pred vse nas prihaja ta tretji Sin, ki je dal sebe, da bi se nam ponovno odprla pot do Očeta, do sinovstva in posledično do medsebojnega bratstva. Mi smo tisti, ki to sprejmemo ali kakor drugi sin zavržemo. Od tega namreč zavisijo naši medsebojni odnosi. Od te drže zavisi ali bomo zmogli živeti odnose, kjer bližina pomeni sočustvovanje in usmiljenje, pomeni biti istih misli in iste ljubezni, torej Očetove ali bomo še naprej ravnali iz prepirljivosti in praznega slavohlepja, ki ga potrebuje osamljen posameznik.

Če torej kaj premore opominjanje v Kristusu, potem nas Pavel spodbuja iz ljubezni, naj dopolnimo njegovo veselje s tem, da izberemo povabilo, umremo farizejskemu "jazu" in tako dovolimo, da vse, kar smo, kar imamo, kar živimo in kar počnemo, postane resnična slava Bogu in našemu Očetu, viru slehernega usmiljenja in veselja!