Naši odnosi so in ostajajo merilec naše duhovnosti. Način, kako živimo med seboj, kako se družimo, kako se izražamo, kako se jezimo in kako si odpuščamo, kako se vključujemo ali tekmujemo, kaže na to, v koga verujemo - Boga po svoji podobi ali Boga, ki se nam resnično razodeva. Boga, ki mora ponižno stopiti za naš "jaz" ali Boga, ki lahko postane središče.
Današnji psalm je čudovita podoba lepote in varnosti, ki se zgodi, ko Bog postane središče življenja: "Gospod je moja moč in moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam." On je središče mojega življenja in ne jaz.
Če pa je usmiljeni Bog središče mojega življenja pomeni, da se to preprosto mora poznati tudi v odnosih, ki jih živim. Že druga Mojzesova knjiga spodbuja k pravičnosti, ki je v tem, da se ljudje usmilijo vdov in sirot, tujcev in ubožcev zraven sebe, kajti prav ti imajo v očeh Boga posebno mesto. On je njihova edina obramba, zato njihov glas predira nebesa, medtem pa jih med ljudmi opazijo samo tisti, ki imajo središče že v Bogu in ne več v samem sebi. Drugega lahko sliši samo tisti, ki je izstopil iz lastnega monologa ter pripravil prostor za dialog.
Tako drugačno od drže farizejev, ki ponosni in napuhnjeni pritečejo k Jezusu potem, ko so slišali, da je utišal saduceje, njihove zagrizene nasprotnike. Pridejo polni samih sebe, da bi Ga preizkusili in ne, da bi se ob Njem tudi spreobrnili. Oni tega ne potrebujejo.
Zato jim Jezus hitro razjasni pojme in reče: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem." Kakor bi jim rekel: " Stopi iz sebe in se obrni k Drugemu. Nehaj se vrteti okrog samega sebe, kajti tam ni odrešenja". To je temeljno in edino nujno spreobrnjenje. Šele potem, ko se svet ne vrti več okrog lastnega jaza, ko ni vse le še okupirano s tekmovanjem, z zmago, z navideznim in dokazovanji lastnega "prav", je možno opaziti bližnjega, zaznati njegovo potrebo, prisluhniti njegovim besedam in dati prostor drugemu svetu. Taka drža seveda pomeni tudi vključitev samega sebe, vključitev lastnih čustev in lastnega telesa. Kdor nima rad samega sebe tudi drugega ne more opaziti in še manj nanj sočutno odgovoriti.
Odpoved lastnemu "jazu" je torej nekaj povsem drugega, kot prepoved ljubezni do sebe. To mi mešamo in ne Kristus. Ljubezen do sebe je temeljno spoštovanje Boga in Njegovega daru, je temeljna izbira, da se življenje v polnosti rodi in je predpogoj, da se katerikoli zdrav odnos sploh lahko začne. Ko pa ljubimo in sprejemamo sebe, smo povabljeni, da se odpovemo "sebi", tistemu "jazu", ki bo vedno hotel uveljaviti le svoje ideje in tako umremo lastni potrebi po opaženosti, vidnosti, potrditvah in tekmi, v center pa položimo v Drugega. Če to storimo, se začnejo nebesa. Takrat je namreč pripravljen teren za resnične odnose, kjer bo tudi drugi lahko imel mesto, imel bo svoj glas, ki bo slišan, ker ne bo več vse zasedeno z lastnimi potrebami po uveljavljanju.
V tem stoji ljubezen, v tem vsa postava in preroki, v tem se rojeva skupnost, o kateri beremo tudi danes v drugem berilu. Pavel, Silvan in Timotej so Tesaloničanom oznanjali evangelij kot odrešeno občestvo, saj jih je združeval Sveti Duh in ne skupni sovražnik. Zato so med ljudmi upali postati majhni, za njihovo dobro. V ospredje namreč niso več polagali samih sebe in lastne uveljavitve, temveč Boga, ki jih je poklical in izvolil ter zaupane jim ljudi, za katere so bili pripravljeni dati življenje. Njihovo občestvo je bilo tako privlačno, da oznanjevanje evangelija ni temeljilo samo na besedi, temveč na privlačnosti odnosov, ki so jih živeli. Občestvo, ki predstavlja in v sebi nosi Kraljestvo je edino prepričljivo do te mere, da naleze še druge.
"Tako je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Ahaji, ampak se je vaša vera v Boga razširila po vseh krajih, tako da nam o ničemer ni treba govoriti. Sami namreč govorijo o nas (...)"
In ta govorica, ki edina podira stene src, je dejansko edina resnična odvrnitev od malika - ki je lastni "jaz", lastna kariera, lastna uveljavitev - k služenju živemu in resničnemu Bogu. Tu not naše življenje postane okusno in privlačno, občestveno in zato ljudem prinaša živega in resničnega Boga.
Tega pa so žejni vsi. Ljudem se namreč upira naša farizejska drža moralizma in potreba po "imeti prav", nagovarja pa jih naše umiranje sebi, ki rojeva drugačne odnose, take, ki odslikujejo edinega živega in pravega Boga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar