nedelja, 03. december 2017

Advent - klic k ponižni mehkobi

1. adventna nedelja

Začel se je. Čas priprave in pot rasti. Za vsako rast, za vsak proces, za vsako spremembo, pa je pomembno najprej ponižno spoznanje trenutne situacije. Potrebno je dati ime tistemu koščku poti, na katerem se trenutno nahajamo. Mi kot kristjani, mi kot družba, mi kot Cerkev, mi kot svet.

Zdi se, da nam prvo berilo preroka Izaija v tem prihaja naproti, kajti situacija se ponavlja.
Izaija namreč opisuje ljudstvo, ki je odšlo z Gospodovih poti, ki nič več nima Boga za Očeta in nič več ne kliče nase Njegovega imena. 

Davno smo postali kakor tisti, ki jim ne vladaš (...). Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter.

Logično. Ko človek prevzame krmilo in stopi iz Odnosa, ko misli, da bo vse rešil in uredil sam, se sam odrešil in si sam kupil tudi lastno osvoboditev, zablodi. Izraelci so globoko zablodili in mi smo njihovi potomci. Če ne krvno pa zagotovo duhovno.

Izaija zato spodbuja in vpije kakor bi poskušal prebuditi Boga ter ga prepričati, naj predre nebo in stopi dol, obenem pa prebuja človeka, saj ni bolj nepropustnega "neba" kakor je človeško srce.
Gospod je namreč prišel. Prvič kakor droben Otrok v temino človeštva. Drugič bo tudi prišel. O tem danes piše Pavel v pismu Korinčanom. Poznamo pa tudi "tretji Kristusov prihod", ki se dogaja tukaj in zdaj. O tem piše evangelij: "Pazite in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas(...) Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!"

Kakor refren se ponavlja ta beseda čujte. Biti pozoren, biti prost lastnih skrbi in projektov, lastnih samozadostnih naporov, ki ostajajo prazna, četudi pravična dela, tako postajajo vhodna vrata milosti. Jezus v evangeliju opozori na nalogo vratarja, ki mu je naročil, naj čuje, naj stoji pri vratih in pazi, opazuje, da ne bi zamudil Gospodovega prihoda in mimohoda.

To je naša naloga, to je naloga vsakega kristjana! Biti pri vratih medtem ko drugi spijo, bedeti medtem ko ostali hodijo po svojih kupčijah, se vedno znova vračati v dostojanstvo sinov in hčera, ki živijo drugače kakor ostali svet. Ker smo sinovi in ne sužnji.

Dokler namreč človek ostaja sam in misli, da bo tudi vse rešil sam, postaja nasilen, začne posedovati in šteti....ljudi ali lastnino.
Ko pa ponovno prepozna Očeta, ko se ponovno prepozna kot mehka glina v rokah svojega Upodabljavca, srce postane krotko, ponižno, hvaležno in veselo slehernega obiska Boga.

Takrat se v človeku znova prebudi hrepenenje po Božjih obiskih, takrat duša vpije: "Predri nebesa in pridi!" Takrat naš vratar čuje in sredi kaosa decembra, ko vsi služabniki v odsotnosti gospodarja opravljajo svoje delo, trgujejo in kupčujejo, kristjan stoji pri vratih in budno čuje. Pomeni, da živi isti svet, hodi sredi istih ljudi in vendar gleda z drugačnimi, umitimi očmi, ki iščejo Gospodovo navzočnost v sleherni "štali" sveta.

To je kristjan. Človek, ki prinaša upanje, kjer razlogov za upanje ni! Človek, ki vidi zarjo, kjer je nepredirna noč, človek, ki dogodkov svojega življenja in življenj drugih ne vidi več kot naključen skupek situacij, ampak v vsem zmore prepoznati tihe in nežne obiske Boga, ki pletejo zgodbo odrešenja. Skozi človeško bedo in greh.
To je naša vera! Tako daleč stran od vsakršne religije; tiste v trgovinah in tiste v nekaterih cerkvah in cerkvenih občestvih.

Šele ko človek zapusti svoj individualizem in z vsem svojim bitjem ponižno izreče: "In zdaj, Gospod, ti si naš Oče!" se zgodi čudež božiča. Rodi se živi Sin - Beseda, najprej v srcu, potem v odnosih. Živi Bog, ki sme ponovno predreti nebo in sme biti Oče, ki sme poskrbeti in sme govoriti, Bog, ki mu vrnemo dovoljenje, da postane vsa naša skrb, vsa naša budnost, vsa naša pozornost.

Čujmo torej, da bo sleherni dan tega adventa postal poln zavesti in pozornosti do tihih Božjih obiskov, ki so in vedno bodo, opazi in razveseli pa se jih lahko samo srce, ki je postalo majhno in ponižno mehko, tako mehko, da se ga lahko ponovno dotakne Božja dlan in iz njega ustvari svojo umetnino ljubezni!


Ni komentarjev:

Objavite komentar