Bog nežnosti

Božič

To noč je Oče spregovoril po Sinu, po ljubkem in nežnem otroku, ki se rodi v tiho noč človeškega spanja. Rodi se, ko tema doseže svoj vrhunec, ko se srca dvakratno zaklenejo pred vsakim tujcem in ko je razpoka med "izvoljenimi" in "zavrženimi" največja. V to razpoko se rojeva Odrešenik.
V svet poln nasprotij in absurdnosti, v svet, ki se ne prepozna več in zato ne prepozna tistega, po katerem je ustvarjen.

V svojo lastnino je prišla Beseda, a ta lastnina je ne prepozna, ker tudi sebe ne pozna več. Postala je tema. V temi pa so vsi obrazi enaki, v temi je vseeno ali nekdo manjka ali je prisoten, v temi je vse le nejasna številka.

In v tej temi cesar Avgust na glas izreče potrebo vsakega grešnega človeka. Potrebo, da grabi in obvladuje, šteje in uporablja. Vse za svojo korist in v imenu svoje ogroženosti.

Gospod se torej rojeva v to temo, da prinese luč in ponovno vrne obličje ljudem. Prihaja, da razbije mit o brezimni množici, ki predstavlja le številko in zgradi občestvo ljubljenih otrok, poklicanih po imenu. Pride, da nam vrne identiteto in bi se zato prepoznali kot tisti, ki so bili poiskani in vrnjeni v Očetovo naročje.

Tudi danes prihaja. V temino noči, v brezimnost številk, v hitenje, ki je postalo rešitev pred nevarnim mirom, v katerem je potrebno stopiti v odnose. Prihaja, da bi ustavil čas in začel na novo šteti. Z Njegovim prihodom nič več niso pomembne številke, temveč obraz in srce človeka. Enega samega, kajti v enem samem so skrita nebesa.

V tej "noči" smo poklicani postati pred obrazom in pogledati v oči, se pustiti nagovoriti pogledu in neizrečenim besedam. Kajti v teh očeh, ki so pred nami v otroku, ženi, možu, prijatelju ali neznancu, je skrito Dete betlehemske noči, ki brez besed kliče in čaka, da bo sprejeto. V teh očeh je skrito vse človeštvo, ki je izgubilo streho. Eni konkretno, drugi v srcu.

V poslušanju zgodb tolikih družin, ki so pribežale k nam, se sprašujem, koliko svetih družin danes trka na naša vrata. Koliko nemih oči čaka, da jih nekdo vidi in sprejme. Nimajo besed, ker ne znajo jezika, nimajo solz, ker je bilo pretežko, nimajo upanja, ker so vrata zaprta. V to noč naše realnosti se rojevajo in prihajajo.
V poslušanju tolikih zgodb naših ljudi se sprašujem, koliko svetih družin se uteleša v našem vsakdanu, koliko Jožefov in Marij hodi okrog in išče svoje mesto. V odnosih, v Cerkvi, v državi, v službi, v lastnem srcu. In vsak si želi le besedo sprejetosti in topline.

Dovolj je torej hrupnih škornjev, dovolj je jarmov bremen in palic na hrbtu, dovolj je šib priganjačev, dovolj je štetja. Potrebna sta milina in čas, potreben je odnos.

Dete nam je rojeno, Sin nam je dan. Dete, ki kliče po odnosu. Dete, ki potrebuje odnos in potrebuje čas, Sin, v katerem je skrita vsa milina in nežnost Očeta, ki jo svet išče, a jo je tako nevarno sprejeti.

Tako smo to noč in ta dan tudi mi vprašani ali sprejmemo? Ali upamo odpreti vrata nepoznanemu in drugačnemu, ali upamo karkoli zapustiti in narediti drugače ter v naše teme sprejeti Otroka?
Pastirji so prišli in odšli drugačni. Prišli so ubogi, odšli pa kakor glasniki miru in veselega oznanila, da je Gospod odgovoril na naše grobosti in hrupne škornje človeštva. Odgovoril z milino Sina.

Beseda, ki je bila od večno pri Bogu in je Bog sam, se je utelesila v svojem veličastvu. Sprejeli so jo angelski zbori, na zemlji pa revščina, uboštvo in ljudje, ki so izgubili vse, razen odprtega srca.

Utelesila se je Beseda iz katere polnosti lahko prejmemo milost za milostjo. Vse, kar je potrebno, je sprejeti. Nekaj, kar je človek v svojih priganjačih pozabil - razpreti dlani, odpreti naročje, odkleniti vrata in sprejeti oči, ki gledajo in prosijo, usta, ki molčijo, a glasno govorijo in ponuditi svoje jaslice, da se v njih rodi Bog nežnosti.

"Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci."