David, Pavel in Marija so živi sodelavci današnje Besede. Niso oni protagonisti, kajti ta je en sam - Bog, so pa ključni člen teh veselih dogodkov celotne odrešenjske zgodbe.
1) Vsak od njih je imel svoj načrt. Lahko bi rekli, da so svoje življenje vzeli zares in ga hoteli živeti; David s svojimi lepimi, pa tudi svojeglavimi načrti, Pavel (Savel) v svoji gorečnosti, pa tudi zaverovanosti vase ter Marija, ki je s svojim čistim srcem ob Jožefu sestavlja zgodbo nazareškega para.
Vsi od njih pa so v nekem trenutku bili naprošeni, da krmilo svojega življenja radikalno prepustijo Drugemu. David in Savel, sta morala doživeti precej močan "poziv", da sta zmogla svojo grešno naravo predati Božji navzočnosti, Marija, obvarovana tega izvirnega greha trmastega vztrajanja, pa je bila nežno obiskana in naprošena za korak, ki jo je vodil v neznano.
Bog je torej tisti, ki od prvega padca, ko kača prepriča človeka, da sta človek in Bog tekmeca, išče dialog, išče občestvo in išče načine, da bi človeka ponovno pripeljal v lepoto Odnosa. Greh je namreč prav v tem, da sta človek in Bog ločena pod krinko laži: "ali jaz ali Bog". Odrešenje pa je v tem, da človek ponovno dojame, kako je s prihodom Sina, ta grešni "ali ...ali..." zamenjan z milostnim "in...in.." Ponovno sta namreč lahko skupaj - Bog in človek, en v drugem. Zato Gospod vstopa v naše "Nazarete" ter nas obiskuje z Besedo, da bi se le-ta smela utelesiti v nas in postati z nami eno. To je odrešenje!
2) Gospod je vsakemu od nas dal to obljubo in On je tisti, ki svoje obljube vselej izpolni.
Kralju Davidu potem, ko mu oznani, da mu bo Gospod sam zgradil hišo, obljubi, da bo ta Davidova hiša in njegovo kraljestvo obstalo na veke in bo tudi njegov prestol utrjen na veke.
In ko čez toliko let obišče mlado dekle v Nazaretu, ji angel ponovi obljubo, ki je bila dana Davidu: "Gospod Bog mu bo dal prestol očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca."
S tem Oče napove, da bo njegov Sin pravi Bog, pa tudi resnično pravi človek, po katerem obljuba postaja resničnost. V tej obljubi se Bog poistoveti z nami. Besede, ki so rečene Davidu so enake, kot so rečene o Božjem sinu. Kraljestvo Davida postane kraljestvo Boga. Ta David, grešen človek in božji Sin postaneta eno. To velja za vsakega od nas. Kar Oče stori Sinu, po njem stori nam in kar se zgodi nam, se zgodi tudi božjemu Sinu. Od učlovečenja naprej sta človek in Bog ponovno eno. To je milost!
3) V zadnjih dneh so nas spremljala različna obiskanja in napovedi rojstev - napoved ženi - materi Samsona, napoved Elizabeti in Zahariju, napoved Mariji in Jožefu...
In lepo je gledati dialoge, ki se odvijajo med Bogom in človekom, njihove podobnosti in ključne razlike.
Pri Samsonovi materi kakor pri Zahariju, se je angel prikazal in ni vstopil kakor pri Mariji. Prikazal se je in spregovoril, na drugi strani pa dobil nevero ali prekinitev dialoga. Samsonova mati je takoj tekla k možu ne da bi angelu dala odgovor, da bi pa zares postala rodovitna, se je morala paziti in se varovati vina in opojnih pijač ter vseh nečistih jedi!
Zaharija je zdvomil in ni veroval ter je moral za devet mesecev umolkniti zato, da sta lahko iz sterilnosti govora prešla v rodovitnost Besede. Potrebno je bilo torej, da se človek pripravi.
Tudi ko je Bog obiskal Savla, je ta moral najprej pasti s konja, da je prisluhnil in nehal divjati po svoje. David je prav tako moral neštetokrat pasti s svojih "konjev", da se je postopno učil prepuščati Gospodu in govoriti z Njim. Podobna zgodba velja za poznejše Jezusove učence. Vsi od njih so morali skozi številne šole izpuščanja, preden so zmogli zapustiti lasten protagonizem in začeli resnični dialog z Gospodom.
Marija pa, vsa čista, ga edina zmore v celoti že v začetku. Ob branju Marijinega oznanjenja, se srce odpočije. Tam angel vstopi in pozdravi. Ko Marija ne razume, vpraša in prejme odgovor. Ko ga prejme, angelu odgovori, četudi ji še vedno ni vse jasno. In angel se poslovi. Poteka dialog. Lep in celovit.
Marija se ob oznanjenju prestraši kakor Zaharija in kakor Manuetova žena, vendar je njena reakcija tako tako zelo drugačna. Zato nam je v teh dneh še posebej postavljena v velik zgled odrešenosti.
Po krstu smo vsi mi prejeli Božjo naravo, ki posvečuje človeško in s tem postali usposobljeni za celovit dialog z Gospodom. Usposobljeni smo, da nič več ne živimo v stilu: "ali jaz ali Bog", temveč "jaz in Bog - en v drugem". Usposobljeni smo za zaupanje Gospodu, kajti On je zvest. In usposobljeni smo za neprekinjen dialog z "angelom", z Besedo, ki vsak dan prihaja k nam, da bi v nas našla svojo hišo in se po nas tudi utelesila v ta konkretni svet, tak, kakršen je.
Bog nas je torej po milosti Sina usposobil za odrešen stil življenja. Naj bodo ti praznični in sveti dnevi tako močno "naravnanje" , da ne bomo nasedali besedam razdvajanja kače, ki še vedno šepeče, temveč prisluhnili šepetu Besede, ki se uteleša v tihoto naših noči.
Oba šepetata, vendar je en šepet premagal svet!
Ni komentarjev:
Objavite komentar