1) V stari zavezi ima tempelj velik pomen. Tam je sveti prostor Božje navzočnosti in kraj, kjer je Gospod razodeval svojo Besedo.
Danes srečamo dečka Samuela, ki sliši Božji glas, a še ne ve, kaj bi z njim počel.
Tudi nam se zgodi Beseda, ob njej se v nas nekaj zgane in prebudi, in vendar ne vemo, kaj bi s tem. Enkrat bi pred Besedo pobegnili, drugič se v nas nekaj nasmehne in reče: "to je prelepo, da bi bilo res", včasih pa zaznamo vzgib, vendar kakor Samuel, ki še ni poznal Gospoda, spimo naprej.
In vendar ostajajo štiri stvari tega odlomka, ki bi nas morale vsak dan napolnjevati z neizmernim veseljem:
- Bog je vedno prvi, ki išče in kliče človeka. On je, ki se oglasi, On, ki pokliče, On, ki išče stik in pogovor. Iniciativa je torej vedno na strani Boga.
- Bog je zvest. Zaveza, ki jo je sklenil s človeštvom je 100% z Njegove strani. Mi odpovemo ali spimo, Gospod pa ostaja zvest in ne odneha. K dečku se je vračal tako dolgo, dokler ni spregovoril tudi sam. Za Boga ni večjega veselja, kot je človeško srce, ki je pripravljeno prisluhniti in stopiti z Njim v dialog. Zato je Gospod potrpežljiv.
- In nenazadnje nam ta odlomek pokaže, kako Gospod kljub človeškim oviram vedno najde pot.
Čeprav Heli in toliki drugi ne prepoznajo Gospodovega obiskanja in ljudi ne spodbujajo k dialogu z Bogom, temveč jih celo uspavajo, Gospod deluje in njegova Beseda stori, za kar je bila poslana in se ne vrača brez uspeha.
To bi morala biti za vse nas velika tolažba, saj je vsakemu od nas zagotovo zaupana bolj ali manj odgovorna naloga vodenja in spremljanja.
Bog torej deluje navkljub našim napakam oziroma skupaj z njimi.
2) Apostol Pavel nas v drugem berilu premakne v čas po vstajenju, ko "Presveto" ni več zgradba, temveč postane to človeško telo. Telo je z utelešenjem in odrešenjem Boga postalo svetišče, v katerem prebiva Najsvetejše.
Odkupljeni smo bili za visoko ceno, česar se bolj kot mi sami, zaveda satan, saj se nenehno zaletava prav v svetost človeškega telesa in spolnosti. Na nobenem področju nima večjega užitka, kot je prav greh proti dostojanstvu telesa. Ker ve, kaj je resnično sveto, ker ve, da je naše telo resnični tempelj Svetega Duha, ki je izlit v naša srca in v nas nenehno moli ter nas deleži z Božjim življenjem.
Po krstu smo vsi postali del Kristusovega telesa, poveličanega in ranjenega. Nič več ne pripadamo sebi, temveč smo vstali v občestvu z drugimi, v tem občestvu pa je vsak odgovoren, kaj bo prinašal - resnico dostojanstva ali laž nečistovanja, ki je sleherni greh zoper svetost telesa.
Pavel spodbuja k tej resnični bitki za lepoto in svetost. Njegove besede so na trenutke kakor vzkliki, namenjeni prebujenju zavesti, da je naše telo za Gospoda ter da je On za telo. Naše prvo bogoslužje, naša prva liturgije je torej v našem telesu, ki je sveto in posvečeno in zato kliče k dejanjem, ki so skladna tej resnici.
3) V evangeliju Janez Krstnik pokaže na Božje Jagnje, na Kristusa, ki je prvi svoje telo tudi daroval in ga pustil zdrobiti za to, da bi naša telesa bila ponovno očiščena in posvečena. On je prvi sestopil na zemljo in prevzel naše telo, ki se je zaradi greha iztrgalo iz lepote odnosov. Pobuda je bila ponovno na strani Boga. Rodil se je kot človek ter pustil, da so njegovo telo obsuli pljunki, udarci, ponižanja in rane, ki jih je v svoji zavisti tako dolgo sejalo zlo. Jagnje je nase prevzelo vse, kar je mazalo človeško telo, da bi človek ponovno oblekel Božji sijaj.
S tem, ko je Kristus dal svoje telo, je bilo nam vrnjeno ozdravljenje. Postali smo usposobljeni zato, da živimo kot sijoči ljudje, ki ljubijo svoja telesa in so spravljeni s seboj ter z drugimi. Naša telesa pa niso posvečena zato, da bi z njih naredili osamljen tempelj "v vetrini", temveč za to, da bi se darovala.
Telo je človeku dano zato, da bi ljubil in sprejemal ljubezen. Dano mu je, da ga sprejme kot neprecenljiv dar, nato pa podari do konca. Vsak od nas je in bo poklican v ljubezen do konca, v ljubezen, ki iztroši telo in ga pretvarja v užitno hrano za druge. Človek, ki ve od kod prihaja in kam gre ter ve, da je del Kristusovega telesa, lahko živi svoje dostojanstvo in zato upa k drugim, da bi služil. Upa k umazanim nogam in upa k opljuvanim obrazom. Upa si k ustom, ki blagoslavljajo, pa tudi k ustom, ki preklinjajo tudi medtem, ko prejemajo dobro.
Človek, ki je sebe odkril v Kristusu, se ne boji več zase, temveč se sebe in drugih veseli do te mere, da se zanje iztroši in iz svojega življenja napravi čudovito gostijo Telesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar