sobota, 27. januar 2018

O da bi danes poslušali njegove besede!

4. nedelja med letom - nedelja Svetega pisma

Apostol Janez v svojem prologu piše: "V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog." (Jn 1,1)

V tem tako močnem stavku Janez pove, kako je Bog Beseda, besede pa so potrebne tam, kjer so odnosi. Bog je torej prežet z odnosi in si v ta odnos želi vključiti tudi človeka. Zato ga je ustvaril - da bi bil z Njim.
Bog je torej polnost ljubezni, ki se vedno odpira navzven, k drugemu, k človeku. Kakor v raju tako tudi danes Gospod prihaja v naše vrtove src in kliče: "Kje si?" Nenehno vstopa in vabi v dialog, ker ve, da samo ta nahrani, napolni in osreči. Vstopa torej kot Beseda.

In ker je človek vmes nasedel drugi, kačini besedi, se je Besede pričel bati in se pred njo skrivati. Človek po padcu prične Bogu postavljati nešteto ovir in šumov. Tako med nami in Bogom pogosto "hrešči" in povezava pogosto "blokira".
Ker pa ljubezen ne more odnehati, obenem pa tudi ne vključuje vsiljivosti ali nasilja, Gospod potrpežljivo vabi in čaka ter ostaja spoštljivo zvest.
Pride v Besedi in čaka, da človek odgovori. Pred človekovo svobodo ima Ljubezen "zvezane roke".

Nam pa Beseda zato podaja 4 temeljne ovire, ki povzročajo šum v komunikaciji med nami in Bogom:

1) Prvi šum je človekov strah, da bo Gospod nekaj vzel. Ta strah ima korenine v kačinem prigovarjanju in zasajanju dvoma v Božjo ljubezen. Pred grehom sta se Adam in Bog skupaj sprehajala po vrtu. Lahko sta bila oba, Bog in človek. Po grehu se je človek zbal Boga, ki si ga je ustvaril po kačinih besedah, posledično se je zbal samega sebe in verjel, da lahko obstaja samo eden - ali človek ali Bog. To je strup, ki je še vedno ostal v naših "adamskih genih", zato Bog dela vse, da bi premagal naš temeljni strah ter nas osvojil s svojo Ljubeznijo.

2) Drugi šum je nenehno nezadovoljstvo in naša trma.
V prvem berilu slišimo Izraelce, ki prosijo: "Naj ne poslušam več glasu Gospoda, svojega Boga in ne gledam več tega velikega ognja, da ne umrem."

Bali so se gledati mogočna znamenja, ki jih je Gospod delal pred njimi zato, da bi vendarle doumeli in sprejeli, da je Bog tisti, ki jih je izvolil in izpeljal iz Egipta in ne drugi bogovi. Dajal jim je videti svojo mogočnost, da bi končno ta "črviček in krdelce Izraelovo" (Iz 41,14) dojelo, da ne more samo, temveč z Gospodom, ki ga pelje in vodi. A zaman. Izraelci so ali trmarili ali bežali, vselej pa ostajali v srcu neobrezani in trdi. Tako kakor mi, ki prepogosto najdemo vse razloge za to, da ne verujemo in se ne spreobrnemo od sebe k Drugemu. Vedno nas nekaj moti. In ostajamo na mestu, zaprti za dialog.

3) Tretji šum je ignoranca motečega in razvrednotenje običajnega.

"Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor si ti, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal," pravi.

Gospod se je v svoji ljubezni odločil poslati preroke. Nič več ni pred ljudstvo prihajal z mogočnim ognjem in grmenjem, temveč preko običajnega glasu človeka - preroka.

In vendar so ene pretepli, druge ubili in spet druge kamnali (prim. Mt 21, 35). Ker so govorili besede, ki jim niso bile všeč, ker so vznemirjali, ker so rušili stare predstave, ker ... ker ... Prerok pač moti! Tudi danes. Ker kaže smer, ki je nasprotna veliko utečenim vzorcem.

Tudi mi danes preprosto odrežemo tiste, ki nas vznemirjajo. Ene kamnamo z jezikom in grdim govorjenjem, druge ubijamo s prekinjenim dialogom ali ko vanj sploh nočemo vstopiti, spet druge pretepamo z molkom in ignoranco. Ali oni nas.

Pogosto se lahko tudi zgodi, da spregledamo preroka, ker je običajen. Hitro namreč spregledamo Gospodov stil vstopanja, ki je pogosto tih, nežen in ovit v popolno normalno običajnost. Človeka ali stvari.

4) Četrti šum pa je religija.

V shodnici je skrit hudi duh, ki mirno spi. Tam, kjer naj bi bil kraj Besede in življenja, očitno najde miren počitek. Dolgo namreč že ni bilo Besede, ki bi ga resnično vznemirila in izrinila.

Tudi danes so nevarni naši moralizmi in ostali"-izmi", s katerimi odbijamo ljudi, sami pa se skrijemo v ali za strukture, vzorce in ideje, ki so v sebi že mrtvi ter služijo le temu, da v njih (mirno) spimo. Kakor hudi duh v shodnici. To je religija, ki ne prebudi nikogar razen tiste, ki jim upravičeno povzroča alergijo. Prebudi jih in izžene, hudega duha pa pusti tam.

Religija tudi utruja ter se s posmehom obrača na vero, ki je živ odnos s Kristusom, ter pravi: "Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat?" 

Res, On je prišel pokončat mrtva pravila, ki so brez življenja, mrtve vzorce, ki služijo samim sebi in izganjajo ljudi. Res je prišel to končat ter prinesel novost Življenja in ljudem razodel Očeta. Oče pa si še vedno, kakor v Ednu, želi odnosa, išče dialog, zato prihaja kot Beseda. Beseda z oblastjo - tista, ki išče odnos in ne kakor besede pismoukov, ki so ostajali sterilno oddaljeni od ljudi.

Beseda torej prebiva in se je naselila med nami. Da bi iz naših src in odnosov izrinila vse demone in vse šume, ki jo želijo ustaviti ter končno našla svojega ljubljenega človeka ter ga iz mrtvega stanja gluhonemosti premaknil v svobodo tistih, ki lahko poslušajo in govorijo ter tako zaživijo (O)dnose!



Ni komentarjev:

Objavite komentar