sobota, 06. januar 2018

Veselje nad seboj

Nedelja Jezusovega krsta

Ko se je Jezus spustil v reko Jordan, je vodi prepustil svoje veličastvo in takrat je voda prejela posvečevalno moč, Jezus pa je v zameno nase vzel umazanijo človeštva. To je čudovita zamenjava, zaradi katere je božji Sin zapustil nebo in sprejel človeško naravo, da bi le-to dvignil do nedoumljivega dostojanstva.
Česa takega je zmožna samo Ljubezen!

Ob krstu smo tako prejeli vse, kar je Sin zastonj in brez naših zaslug podaril človeštvu - odrešenje in vnovično moč, da postanemo in se imenujemo Božji otroci, ponovno oblečeni v božji sijaj ter ponovno eno z Bogom. Nič več nismo odrezani iz Odnosa, temveč smo po Njegovi daritvi ponovno vključeni in vcepljeni v Božje življenje, ki se pretaka po nas.

Kristus nas, kakor pravi apostol Janez v drugem berilu, res ni prišel rešit samo z vodo, temveč tudi s krvjo, saj se je naša odrešitev dopolnila s prelitjem njegove Krvi. Tretji pričevalec našega krsta pa je Sveti Duh, kajti samo v Njem in po Njem smo lahko vcepljeni v Kristusovo telo, ki je danes Cerkve, samo v Svetem Duhu in po Njem lahko živimo to novost Božjega življenja in samo v Njem postajamo eno s Trojico. Zato voda, kri in Duh.

S krstom nam je bilo torej ogromno podarjeno. Vrnjeno nam je bilo dostojanstvo, ki smo ga zaradi neposlušnosti izgubili in vrnjeno nam je deleženje Boga. Človek je z grehom postal sam in ogrožen, s krstom pa ponovno vključen v Božje življenje in občestvo mnogih ter tako za vedno ozdravljen osamljenosti in samozadostnosti.

Potrebno nam je le še aktivirati resnico, ki se je ob krstu že zgodila, da bi končno lahko zaživeli kot tisti, ki imajo smrt že za seboj!

Prerok Izaija nam v prvem berilu čudovito pomaga in kaže pot do tega, da bi se milost krsta v nas tudi razplamtela. Vabi nas, naj si upamo priti h Gospodu točno taki, kot smo.
Kolikokrat zapravljamo denar, energijo in čas za stvari, ki izpijejo in izžamejo, ostajamo pa daleč stran od Izvira, ki edini odžeja in edini omogoča duši uživati sočno jed.

Zato: "Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša."

Priti k Besedi in ji dati čas, je torej edino, kar nas prosi Gospod. Da bi nam ta Beseda, polna Duha in Modrosti, naučila hoditi po Poteh, ki so daleč nad potmi, po katerih bi spontano hodili sami, naučila Misli, ki so kakor nebo visoko nad našimi mislimi. Božje namreč gre čez človeško, ker vidi dlje in globlje, zato tako vztrajno vabi človeka, da bi se prepustil tej Modrosti in tako izkusil dopolnjenost.

In nenazadnje se ob tem, ko dajemo čas Besedi dogaja tudi čudovita priprava, ki jo Izaija opisuje s snegom in dežjem, ki prihajata izpod neba, da zemljo napojita, naredita rodovitno in brstečo, da bo lahko sejalcu dala seme in uživalcu kruha. Kdo od nas pa si ne želi rodovitnosti?  Kdo od nas si ne želi, da bi njegovo srce ne bilo mehka zemlja za stoteren sad?

Biti ob Besedi, si upati poslušati in nahraniti svojo dušo v sočni jedi, tako postaja ključno vabilo današnje nedelje. Za nas bi moralo to postajati vsakdanji kruh. Le tako bodo tudi naša dejanja postajala vedno bolj užitni in dišeči kruh za ta svet.

Ogromno smo prejeli! Zastonj! Naj bo naš skromen odgovor ponižno in hvaležno srce, ki si upa sijati v veličini dostojanstva resnice, da je ljubljeno in objeto! Ker je prejelo mesto sina in hčere, nad katerim se veseli Bog in vsa nebesa.
Morda je čas, da se nad seboj razveselimo tudi mi!



Ni komentarjev:

Objavite komentar