Smo tik pred vstopom v obhajanje tiste skrivnostne noči, ko je sredi "doline smrtne sence zasijala Luč". Ta skrivnost pa se dogaja vsak dan tudi v naših srcih. Če mu le dovolimo. Govorimo namreč o vstopu Boga - Besede v naša srca, ki so tolikokrat lahko kakor dolina hladnih senc in vendar ostajajo Njegova ljubljena lastnina in dom. Prihaja prav zato, da bi se nekaj v nas prebudilo, da bi prejeli življenje in ponovno občutili, kaj je to veselje, hrepenenje, upanje, tolažba, toplina in moč. Moč, ki se skriva v malem.
1) Prvo berilo poudarja prav to. Bistvo Božjega delovanja je v načinu, ki ga še vedno ne razumemo in ne pričakujemo. V malem. Preko neopaznega, nepomembnega "Betlehema", ki je premajhen, da bi ga sploh šteli med tisoč najpomembnejših Judovih krajev. Toda prav ta kraj si Vsemogočni izbere za svoj kraj prihoda, da že v samem začetku pove, kako je Bog tisti, ki prihaja iskat človeka in ne človek, ki se mora vzpenjati k Bogu.
Že v začetku tudi pokaže, da bo On tisti, ki bo uresničeval psalmistove besede: "Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen" (Ps 118, 22).
Pri Bogu ni torej nič premajhno in nič zavrženo, nasprotno, celo zavestno izbira majhno in tisto, kar ljudje prezremo, da bi lahko razodel svojo veličino.
2) Apostol Pavel nam v drugem berilu osvetli še en vidik Božjega načina vstopanja v svet.
Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč, zato, glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.
Čas zadoščevanja za grehe proti postavi je minil. To se torej odpravlja, da bi Kristus postavil drugo. Novo. Svoje telo. Kajti z daritvijo telesa Jezusa Kristusa smo posvečeni enkrat za vselej. On je tisto zadnje Jagnje, ki je darovalo življenje, saj je bil to edini način, da bi zlo, s katerim se je človek oblekel, ponovno zamenjalo belo oblačilo nedolžnosti. Človek ne potrebuje več zunanjih daritev, s katerimi bi opravičil samega sebe, temveč je povabljen sprejeti dar, ki ga je Drug opravil zanj. In prav zato, ker smo končno svobodni, lahko ponovno ljubimo in se darujemo.
Kristus nam s svojim prihodom v konkretnem človeškem telesu pokaže, kako je naše edino in smiselno bogoslužje, ki smo ga poklicani živeti na zemlji, prav v našem lastnem telesu.
" Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim bratje, darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje" (Rim 12,1).
Naše življenje tako ni v delanju dobrih del, ki ne vključujejo nas samih. Ni v miloščini, ki ne zajema našega telesa, ampak samo tam, kjer upamo tudi sami v lastnem telesu izrekati: "Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, o Gospod."
3) Nenazadnje nam evangelij prikaže, kaj je razlog za to, da se sploh želimo darovati. Marija se v naglici odpravi v mesto na Judovem, ker je doživela obisk.
Šele, ko je človek obiskan z Besedo, noseč z Božjim življenjem, lahko gre na pot in pri tem ne išče sebe, tudi ne bega, temveč v nenehnem mirnem nemiru življenja povsod prinaša Življenje. Ker je noseč.
Potrebno je torej najprej zanositi z Besedo, ki nas obišče prav tako kakor je Marija obiskala Elizabeto. Beseda obišče besedo. Božja beseda, ki jo beremo, obišče naše srce, ki je ustvarjeno z Besedo, tako se ti dve Besedi srečata in se prebudita v velikem veselju, ki je vladalo med Janezom in Jezusom ter Marijo in Elizabeto. Ko beremo Besedo se dogaja božič. Vedno. Kajti takrat Beseda, ki je bila pri Bogu in je bila Bog, vstopa v svojo lastnino in upa, da jo bodo njeni sprejeli (prim.Jn 1,1.11).
In kakšna moč življenja se sprosti, ko se Sveti Duh sreča z našim duhom ter ga napolni s samim seboj. To je srečanje med Bogom in človekom. Srečanje Boga, ki v svojo "lastnino" ne prihaja kot lastnik in gospodar, četudi jo je sam ustvaril, temveč ponižno, skrito in tiho vpraša ali sme vstopiti.
In samo, če na drugi strani prejme dovoljenje, vstopi in v še tako hladni noči življenja, ustvari raj. Kraj veselja in miru, počitka in tolažbe, ki ga je prihranil vsem, ki mu v veri dovolijo vstopiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar