sobota, 29. december 2018

Kdo se je resnično izgubil?

Sveta Družina

Judje so po običaju romali v Jeruzalem trikrat letno; za pasho, binkošti in šotorski praznik. Tisti, ki so bili kakor Jožef in Marija od daleč, pa so to pot lahko opravili le enkrat letno, običajno v velikonočnem času.
Jezus gre torej praznovat svojo pasho.

Pred dvanajstimi leti je bil v tem templju že posvečen Gospodu. Zdaj se vrne kot polnoleten, kot tisti, ki je postal "sin postave", dolžan spoznati in izpolniti Božjo voljo.

Jezus pa pokaže, kaj bo resnično spoznanje in izpolnjevanje Božje volje. Za razliko od Adama, Jezus ostane poslušen Očetu in je tam, kjer mora biti. V Jeruzalemu. Stran od karavane, ki odhaja iz Jeruzalema. Vera gre namreč ven iz množice, gre za glasom Očeta. Celo Marijo in Jožefa je presenečala ta novost. Potem, ko spoznata, da Jezusa ni med popotno druščino, ga sprva iščeta med sorodniki in znanci. In ga ne najdeta. Tudi mi tako pogosto iščemo Boga tam, kjer nam je domače in poznano, vendar ga ne najdemo. On je tisti, ki gre onkraj naših predstav.

Po treh dneh so ga našli v templju. S tem to romanje že postane shema Jezusove resnične velike noči. Takrat bo tri dni pogrešan, nato pa ponovno najden, drugačen. Karkoli namreč izročimo, nam je vrnjeno preoblikovano, drugačno in bolj resnično. Kakor Samuel Ani.

Našli so ga torej sedečega med učitelji postave, ki so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Že takrat je prišel mednje z novo avtoriteto, ki jo daje samo Oče, zato med njimi sede.
In prav ti, ki ga danes poslušajo z odprtimi usti in se čudijo njegovi modrosti, bodo pozneje med tistimi, ki ga bodo sodili in obsodili. Veliko noč nam običajno pripravijo tisti "znotraj". Ker vsak, kdor ostaja Očetov sin ali hči, preseneča in moti postavo navad in zapovedi, ki si jih tako radi ustvarjamo.

Marija in Jožef torej izkusita bolečino iskanja. Kdor ljubi, išče, in to boli. Prava ljubezen je vedno križana. Prej ali slej, sicer ni prava.

"Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" Jezusova prva in zadnja beseda v Lukovem evangeliju je "Oče". On je torej tisti, ki nas je resnično prišel iskat in rešit suženjstva sirot, da bi lahko postali sinovi in hčere, ki tudi vznemirjajo.

Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Kot tolikokrat mi ne. Marija pa vse to ohrani v svojem srcu in premišljuje. Marija ostaja noseča z Besedo in pusti, da v njej ta Beseda nenehno postaja meso in konkretnost življenja. Zato je Marija čudovita podoba vernika, ki še ne razume, vendar ohranja in pušča, da zori. Je podoba Cerkve, poklicane, da vsejano seme Besede ohranja, dokler ne vzbrsti, zraste in obrodi sad.

Marija je najprej donosila Sina v maternici, potem pa ga vedno znova spočenja in rojeva preko Besede ter tako postaja prva resnična duhovna mati. Postaja tista zvezda, ki nam vsem kaže pot, kajti vsi mi smo poklicani postajati prav to - duhovni očetje in matere, spočenjati ter rojevati Besedo drugim.

Na koncu se torej lahko vprašamo; kdo se je v resnici izgubil? Jezus ali njegovi starši? Kako pogosto se vsi izgubimo v karavani postav, norm in predpisov, pozabimo pa na edino pomembno - svoboden in pristen odnos z Očetom, ki edini lahko določa pot in smer.

Res, Sin je tisti, ki nas je prišel iskat in rešit, ker smo se izgubili.


Ni komentarjev:

Objavite komentar