Na poti

2. adventna nedelja

Druga adventna nedelja nas še bolj utrdi v zavesti, da je Bog na naši strani. On je prvi, ki dela vse, da bi iz našega življenja nastalo nekaj lepega, nekaj, kar diši po nebesih. Želi nas žive, zrele, na nogah, svobodne in napolnjene z Njim, zato torej rodovitne in lepe. To je naša vizija.

1) Prejšnjo nedeljo smo videli koliko obljub je Gospod položil v srce slehernega človeka in kako je dejansko advent čas, ko te obljube obujamo. Zakaj? Da bi šli na pot. Kajti samo na poti se zori in raste. Na poti, na kateri je potrebno nenehno nekaj zapuščati in nekaj novega sprejemati. In ker se človek boji novega in težko izpušča staro, se rad ustavi in parkira. Bog pa je tisti prvi usmiljeni Oče, ki prihaja in nenehno obuja svojo Obljubo. V tej Obljubi je namreč skrito Njegovo obličje. In ko človek ve, da je Obličje, ki ga kliče, si upa na pot. Samo takrat.

2) Na tej poti tudi Bog ne želi, da bi omagali, ampak se okrepili, zato nas ne neha hraniti in napolnjevati s toliko tolažbo Baruha (1. berilo) in tolikimi vzpodbudami Pavla (2. berilo).

Pavlove besede in priprošnja nas krepijo, da bi naša ljubezen vedno bolj napredovala v spoznavanju in vsakršnem dojemanju, da bomo znali razlikovati, kaj je boljše! 
To je namreč naša velika naloga - razlikovati med dobrim in boljšim ter izbrati to Njegovo boljše in tako graditi občestvo v evangeliju.
On je tisti, ki je v nas to dobro delo začel in ga bo tudi dokončal, če mu bomo le pustili.

Prerok Baruh pa pred nas razgrinja besede tolažbe. Enako zato, da na njej ne bi omagali ali obstali.

Sleci Jeruzalem, obleko svoje žalosti in bede in za vekomaj obleci lepoto veličastva, ki je od Boga! Ogrni se s plaščem pravičnosti, ki je od Boga. Položi si na glavo venec veličastva Večnega!

- Lepota, veličastvo, pravičnost, venec, sijaj ... Kdo si tega ne bi želel? A kako pogosto se v tem odlomku ponavlja, da je vse to od Boga. Njegov je sijaj, venec, veličastvo, lepota. In to svojo Božjo naravo, ki vsebuje vse to, je prišel preplesti z našo, da bi človek ponovno zasijal! Še močneje kot takrat, ko je bil ustvarjen, kajti takrat človeška in Božja narava še nista bili eno.

- Bog ti bo za vekomaj dal ime: "Mir pravičnosti in veličastvo bogočastja."
Ime novega človeka je mir. Mir, ker je ponovno najden, ker je postal najden sin in tako prejel brate in Očeta. Cerkev, to novo občestvo v evangeliju, je tako ponovno poklicana zaživeti in obleči svojo resnico:"Glej, tvoji otroci, od sončnega zahoda do vzhoda, so zbrani na besedo Svetega in se veselijo, ker se jih je spomnil Bog."

- Bog sam bo vodil Izraela, z veseljem, v svetlobi svojega veličastva, z usmiljenjem in pravičnostjo, ki prihajata od njega.
On je torej prvi, ki išče pot ...

3) Baruhova knjiga naj bi nastala za Jude, ki so v času siceršnjega babilonskega izgnanstva ostali v Jeruzalemu. Torej je prerokova beseda kakor svetilka, ki sveti na temnem kraju (prim. 2Pt 1,19) in čaka izpolnitev Obljube, ki je za takratne Jude bila vrnitev v Jeruzalem in obnovitev templja.

Nam pa govori, kako takrat, ko smo sami morda še v temi, Bog pred nami že pripravlja poti, ki so blagoslovljene (Baruh v hebrejščini pomeni blagoslovljeni). Bog je tisti prvi, ki skuša popraviti poti med seboj in človekom, zravnati steze, doline napolniti, gore in hribe pa znižati. Da bi vendarle krivo v nas in med nami postalo ravno in vsaka razpokana pot vnovič gladka.

4) Če pa je On prvi, kaj je torej naša naloga? Preprosto to, da Njegov prihod v naše življenje prepoznamo in nanj odgovorimo. Vsa naša pozornost je v prepoznavanju načina, s katerim Bog vstopa v zgodovino človeštva. Ta način je čudovito prikazan prav v evangeliju. Luka natančno opiše vladanje tistega časa. Postavi zelo natančen opis in jasno začrta pot človeške zgodovine. V to zgodovino pa naenkrat vstopi Beseda:

"V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Herod četrtni oblastnik Galileje (...), je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu."

Beseda se zgodi v konkreten čas in prostor, vstopi v konkretno človeško zgodbo, torej tudi v mojo konkretno zgodbo, v ta moj "danes". Vstopi in se zgodi, kakor se je zgodilo angelovo obiskanje Device. In kakor je angel počakal Marijin odgovor, tako Beseda počaka naš odgovor.

Zgodi se nam torej obiskanje, na nas pa je, da ga prepoznamo in nanj odgovorimo. In zanimovo, kadarkoli človek odgovori pritrdilno, se sprožijo reke življenja. Marija gre k sorodnici v oddaljeno Judejo. Gre torej na pot. Janez Krstnik odgovori Besedi in zato prehodi vso jordansko pokrajino ter uči. Gre torej na pot. Jožef se prebudi iz spanja in sprejme Marijo, sprejme življenje. Gre torej na pot.

Vedno namreč, ko človek sprejme Besedo, ki ga išče in dela vse, da bi ga tudi našla, se zgodi eksplozija življenja. Zgodi se Božje odrešenje, ki ga bo videlo vse človeštvo! Tisti sijaj, ki se mu ne da upreti, ker se rodi iz Srečanja, ki edino prinaša rodovitnost!