nedelja, 02. junij 2019

Oblečeni v sijaj

7. velikonočna nedelja

Današnji evangelij je poln Jezusovega hrepenenja, da bi bili vsi, od apostolov do tistih, ki bodo po njihovi besedi verovali, eno.

Podobno hrepenenje najdemo v knjigi Razodetja, kjer Duh in nevesta pravita: "Pridi!" Kakor spev zaročencev, ki hrepenita, da bi končno postala eno, tako je hrepenenje našega Boga. Tako zelo nas je žejen, da k svoji nevesti Cerkvi nenehno prihaja z glasom ženina: "Pridi!" Da bova končno eno ...

In kdor je žejen, naj pride. Kajti ljubezen je svobodna in ne more prisiliti nikogar. Toda kdor hoče, naj zastonj zajame vodo življenja. Tistim, ki iščejo in hrepenijo, Gospod sam odpira vrelce življenja, ki nimajo konca.

Kakor torej ženin in nevesta svobodno in samostojno odgovorita drug drugemu, tako tudi Gospod čaka na svoboden in zvest odgovor našega srca: "Da, pridem kmalu." 

Nevesto na poročni dan krasi čudovita obleka, čista in bela. In prav to obleko želi Ženin podariti vsemu svojemu ljudstvu. Obleko dostojanstva, obleko sinovstva, obleko Božje slave.
Ta obleka je sešita iz ljubezni, s kakršno Oče ljubi Sina in Sin Očeta in s kakršno Oče ljubi svoje otroke. Kajti ta ljubezen je ista.
Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.

Še več. Jezus tukaj prvič in zadnjič uporabi besedo: "Hočem."

Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. 

Oblačilo veličastva je torej oblačilo ljubezni, ki nam jo je Sin prišel podariti.
S prvim grehom se je človek slekel Božjega veličastva in spoznal, da je nag. Brez oblačila ljubezni, brez oblačila dostojanstva, ogrožen in sam, zato se skrije (prim. 1 Mz 3) In od takrat krade, kolje, preganja, se skriva, trže svoja in od drugih oblačila.

Ob umoru Štefana beremo, kako so priče položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. Slekli so oblačilo svojega dostojanstva, da bi umorili tistega, ki jih je spominjal na slavo Božje ljubezni. Samo On ve, k nogam kolikih današnjih Savlov tudi sami polagamo oblačila ljubezni ter ranimo, tekmujemo, izločamo, mažemo, morimo.

V ta greh vstopa Kristus z oblačilom Sina, bleščečim in nadvse belim (Mr 9,3) in pusti, da ga grešen človek zasramuje ter si razdeli njegova oblačila (Mt 27,35). Greh nas namreč prepriča, da si moramo vse ukrasti, pridobiti in vzeti, tudi za ceno umora. Sin, ki je prišel prav zato, da bi ta greh uničil, prvi sleče svoje vrhnje oblačilo ter se opaše v laneno platno sužnja in učencem umije noge (Jn 13,4). Da bi spoznali, kako je lepota ljubezni v služenju in darovanju. Tam namreč postajamo eno, tam postajamo resnično učenci in resnično bratje in sestre, en v drugem.

Potrebno je torej bilo, da je Sin pretrpel smrt, ki ga je slekla, ranila in ponižala ter jo s svojo Krvjo premagal. Kajti nemogoče je, da bi smrt imela v oblasti začetnika Življenja. Odprl nam je širok vhod v mesto Jeruzalem, v katerem smo prejeli bela oblačila, očiščena in oprana z Jagnjetovo krvjo (Raz 22,14). Blagor torej nam, ko jih bomo zares nosili in skladno z njimi živeli.

In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih. 

Sin nam je prišel povedati Besedo življenja in veselja. Zato nam odpira uho, zato tolikokrat ozdravi gluhega človeka, zato psalmist vzklika: "Nad klavnimi in jedilnimi daritvami nisi imel veselja, odprl pa si mi ušesa," (Ps 40,7) ter zato od samega začetka Gospod kliče Izraelskemu ljudstvu: "Poslušaj Gospoda!"

Toda ta Beseda, utelešena v Kristusu, je tako močna, tako nova, tako lepa, tako ljubeča in tako sijoča, da si nekateri pred njo morajo zatiskati ušesa in povzročati veliko hrupa, da bi jo "utišali".
Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 

In vendar navkljub vsem preganjanjem Beseda najde pot naprej, predvsem pa pot v srca ljudi, ki so dovolj majhna, čista in žejna, da slišijo in odprejo.

Kakor apostoli in žene, ki so skupaj pričakovali in klicali svoj "Pridi!" vse dokler Duh resnično ni prišel in sta z nevesto postala eno. Od tam naprej pa je samo še ena pot. Pot ljubezni, pot služenja, pot svobode in veselja nad tem, da smo oblečeni v bela oblačila Božje ljubezni, oprana v Jagnjetovi krvi.


Ni komentarjev:

Objavite komentar