četrtek, 06. junij 2019

Velika Božja dela

Binkošti

Apd2, 1-11; Rim 8, 8-17; Jn 20,19-23

In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa (Rim 8,11).

1) Kako močne in resnične so besede apostola Pavla Rimljanom in kako premalo jih živimo, kajti vse prevečkrat se pustimo določati "genom", zgodovini, ranam, preteklosti, navadam. Pozabljamo pa, da je po krstu v nas Duh, ki vsak trenutek dela novo. Duh življenja, Duh moči, Duh Tolažnik, Duh, ki obuja od mrtvih! In če je Kristusa obudil od mrtvih, kako ne bi nam vsak dan odprl vrata v novost življenja? S Svetim Duhom ni več slepih ulic in ni več razlogov za našo mrtvost! Kajti On obuja!

2) Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!"

Po izročilu se učenci po Kristusovem vstajenju zadržujejo v dvorani zadnje večerje. V isti dvorani, v kateri so na binkoštni dan zbrani skupaj z Marijo in ženami. Lepo je torej videti, kako Gospod znova in znova prihaja v naše dvorane, da bi nas našel in okrepil. On se vrača k nam in nas išče.
In On tudi odpira vrata. Ne mi, ampak On.

Prvič so vrata iz strahu pred Judi ne le zaprta, ampak zaklenjena. Strah zaklepa in Gospod ta vrata odpira tako, da nas poišče v strahu. Točno tam vstopa in pokaže tisto, kar nas najbolj straši - roke in stran, ki so bile zaznamovane od žebljev smrti. Bile so torej ranjene. Vseh je strah ran in smrti, ker govori o tem, da nekaj ni tako kot bi moralo biti. Tega se v življenju bojimo, zato večkrat ne upamo pogledati realnosti, ki je zaznamovana s temi "ranami". Gospod pa se da prepoznati prav po tistem, "kar ni šlo tako, kot bi moralo iti" in učencem pokaže roke in stran ter izreče: "Mir vam bodi!" 
Njegov mir se namreč rojeva v zavedanju, da je Kristus za vedno preoblikoval vse.

Drugič so ista vrata zaprta na binkoštni dan. Tokrat učenci niso več prestrašeni, kajti že so okusili, da je njihov Učitelj res Vstali. Najbrž je bila od navdušenja v marsikom tudi želja, da bi takoj stekel po svetu in vsem oznanil novico. Toda ostali so v mestu po naročilu Gospoda in dovolili, da je On sam pokazal "kdaj".
Modrost je znati počakati in dovoliti, da Bog sam pove "kdaj" naših življenj. Da On odpre vrata. Kajti ko On odpre, nihče ne more zapreti (prim. Raz 3,8), ko mi odpremo, jih zapre vsak najmanjši prepih.

3) In nenazadnje je pomemben način, kako Gospod pride. Načini resnično pripadajo Njegovi svobodi in ljubezni.
Iz apostolskih del vidimo, kako On rad izbira prihode v občestvo. Želi si vstopati takrat, ko so učenci zbrani skupaj. Enkrat iz strahu, drugič iz zbeganosti, tretjič po naročilu. V ta občestva vstopa Duh in deli vsakemu to, kar je potrebno za vse!

Nenadoma je nastal šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.

Kolikokrat Bog dejansko prihaja in vstopa kakor droben šum, kakor rahel, tih šepet, ki pa se, ko ga človeško srce sprejme s svojim "da", spremeni v "vihar", v čudovite in lepe stvari, ki zajamejo ne le obiskanega, temveč tudi vse okrog njega. Marija je že v začetku sprejela ta droben "šum" angela in dovolila, da je "vihar" Božjega življenja zajel cel svet. Sobica na Sionu, kjer so se zadrževali je bila majhna in vendar je šum, ki je nastal tam, zajel cel svet.

Bog prihaja, da nas napolni s svojo milino in navzočnostjo, da zajame in napolni vso hišo, vse naše življenje in bitje, ter nas vžge za Gospoda. Zato plameni.

Lepa pa je tudi podoba jezikov, ki so bili dani apostolom, da bi vsakemu lahko spregovorili na njemu lasten način. Apostolska dela govorijo, da so tedaj v Jeruzalemu prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. 

Če so bili pobožni, so najverjetneje mislili, da vsaj nekaj o Bogu že vedo. Vsaj nekaj Njegovega jezika. In vendar doživijo presenečenje. Vsi iz sebe strmijo in se čudijo nad novim načinom Boga. Ko bi le tudi sami nehali zapirati Boga v majhne okvirčke naših idej in pustili, da nas preseneti!On je namreč orginalen, svež, mlad in vedno nov ter poln življenja, da bi tudi mi po Duhu okušali in živeli to isto svežino, mladost in polnost življenja!

Naj nas torej Sveti Duh pogosto pelje ven "iz sebe", v novost, ki je ne poznamo, da bi lahko prepoznavali in oznanjali velika Božja dela!


Ni komentarjev:

Objavite komentar