četrtek, 31. oktober 2019

Stopiti dol

31. nedelja med letom

Vsak od nas ima neko mejo, omejenost, lahko bi rekli majhno postavo, ki ga navidezno omejuje pri življenju in odnosih z drugimi. Toda prav življenje nas uči, kako niso problem naše omejitve, temveč "zdravila", ki jih uporabljamo, da bi te omejitve prikrili.

Zahej poskuša svojo omejitev popraviti s tem, da se povzpne na drevo. In čeprav je njegov namen dober, namreč, da bi bolje videl Jezusa, ki bi moral iti tam mimo, so v tej drži plezanja skrita ravno naša povzpetništva nad ostale. Prav takrat, ko smo sami ogroženi, ker v sebi spoznamo "majhno postavo", hitro poskušamo na kakem drugem področju pokazati sebe kot boljše, uspešnejše, potrebnejše ... Ko enkrat nasedemo skušnjavi, se te divje smokve kar vrstijo, od Adama in Eve naprej. Med tem plezanjem na smokve ali s skrivanjem za smokve, pa dejansko tudi sami postajamo vedno bolj divji v sebi, med seboj pa tuji.

Druga nevarnost v katero lahko pademo, ko spoznamo svojo mejo, je (ob)stati na mestu. V tem primeru Zahej ne bi šel niti na pot, ampak bi le nemočno nadaljeval svoj stari način življenja.

Kristus pa mu pokaže tretjo pot. Pot sestopa z vseh idealizmov sebe in drugih, s perfekcionizmov in ostalih "-izmov", ki nam jemljejo odnose. Bog nas kliče, da sestopimo iz drž poviševanja in poniževanja (ti dve gresta skupaj) ter stopimo na realna tla svoje majhnosti, v kateri nas edino lahko pričaka Odrešenik.

Danes je v to hišo prišlo odrešenje. Ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak danes. Kajti Gospod nas vsakič znova obišče tam, kjer se skrivamo v krošnje navideznosti. Čaka nas spodaj, pod krošnjo, nižje od nas samih, da bi se tudi mi upali "stopiti dol".

Beseda Zahej, ki dejansko pomeni pobiralec davkov, ima svoj izvor v hebrejski besedi zakak, kar pomeni biti "svetel, čist". V vsakem našem Zaheju, v vsaki neprimerni drži, je v izvoru čisto in lepo hrepenenje. Problem je vedno v tem, da si na ta hrepenenja človek poskuša odgovoriti kar sam. In umaže vse, saj je greh prav v takem ravnanju.

Kristus torej prihaja, da bi človeku vrnil pravo ime. Vsak človek nosi v sebi tudi ime Boga, Božje ime pa je ljubitelj življenja. On namreč ljubi vse, kar je in nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprnega. Zoprn mu je le greh, s katerim se človek poskuša rešiti sam. In ker On zmore vse, kakor dodaja knjiga modrosti, je tudi z vsemi usmiljen in nam odpušča grehe, da bi se spreobrnili, tj. obrnili od odreševanja samih sebe k Odrešeniku.

To je Njegov klic nam. In to je naš poklic. Sestopiti s takih in drugačnih smokev dokazovanja in spoznati Gospoda, ki bo s svojo močjo izpolnil naša hrepenenja po dobrem ter udejanjil našo vero. Tako bo ime našega Gospoda Jezusa poveličano med vami, vi pa v njem, po milosti (...).



Ni komentarjev:

Objava komentarja