sobota, 26. oktober 2019

Pljuča življenja

30. navadna nedelja

Molitev so pljuča življenja vsakega kristjana. Tako zelo pomembna, da jim je namenjena tudi ta nedelja. Moliti in se ne naveličati, je bil odmev pretekle, moliti tako, da se naše besede srca lahko sploh imenujejo molitev, je rdeča nit današnje nedelje.

1) Farizej in cestninar torej. Oba molita, toda tako zelo drugače. Oba prideta v tempelj, ki je v Jezusovem času pomenil kompleks z veliko stopnišči, ograjami, dvorišči za moške, ženske, pogane ter z osrednjim svetiščem. Osrednje svetišče pa se je delilo še na "Sveti prostor", dovoljen samo duhovnikom ter "Presveti prostor", kamor je enkrat letno vstopil le veliki duhovnik.

Tempelj je bil torej sestavljen po sektorjih, jedro pa je bil Presveti prostor, ki je ostajal nedostopen. V stari zavezi je Bog, edini sveti, ostajal zunaj človeka, do katerega se je grešen človek približeval s svojim naporom, s svojimi daritvami in s svojim trudom. Pa četudi ni s tem niti za milimeter zmanjšal razdalje med Bogom in seboj, je vendarle poskušal Boga "osvojiti". Tudi s tem, da se je pomikal više po lestvici služb in zunanje veljave.

Toda že takrat, v stari zavezi, Sirah jasno oznani, kako Gospod ne gleda na slavo osebe in ne bo nikdar pristranski v škodo reveža. Nikoli ne bo prezrl prošnje sirote ne vdove, ki toči solze. Bog je namreč Bog usmiljenja in ne Bog vrednostne lestvice. Zato bo vselej predrla nebo samo molitev pristnih in ponižnih src.

2) S prihodom Sina pa se je začela popolnoma nova in večna zaveza, v kateri Bog ni več v nekem zunanjem svetišču, temveč v človeku samem. Oče je na veliki petek, po Sinovi smrti, dokončno pretrgal zagrinjalo templja, ki je ločevalo "Presveto" od človeštva in s tem pokazal, da je prehod odprt, Bog in človek pa ponovno eno.

In to zagrinjalo je pretrgal od zgoraj dol. Da človek ne bi še kdaj pomislil, da to lahko naredi od spodaj gor, s svojim naporom, desetinami, posti ipd. S Kristusovo smrtjo in vstajenjem je Bog v človeku in človek v Bogu. Nič več ni lestvice, po kateri bi se bilo potrebno pomikati više, ampak je človek povabljen le sprejeti to, kar je Gospod zanj naredil.

Farizej in cestninar ... Prvi, ki na vse načine želi opravičiti samega sebe in pred Boga postavlja cel kup svojih vrlin in dosežkov, da bi z njimi Boga prepričal ali celo dosegel, da mu Bog sam pokadi in ga počasti.

Ter drugi, ki se ne postavlja pred Boga in ne moli sam pri sebi, daru si ne poskuša zaslužiti sam, ampak preprosto moli k Bogu, ki ta dar podarja. Trka se na prsi, kajti priznava, da nič ne izhaja iz njegove moči. In cestninar gre opravičen, ker milost v njem najde prostor. Farizej pa poln samega sebe, zaseden s svojimi uspehi in z grešnostjo drugih, ostaja prazen. Sam sebi sogovornik, sodnik in odrešenik obenem.

Vedno namreč, ko slonimo na sebi, ostanemo prazni. Lahko imamo še toliko uspehov, vrlin in darov, toda če je vse to "sredstvo" za kupovanje daru, nismo dojeli nič.
Samo tisti, ki se zaveda, da so tudi osebni darovi in sposobnosti dar, ki nas kličejo v odnos s tistim, ki nam jih je podaril, lahko živi opravičeno, kar pomeni kot ljubljeni grešnik. Ta ne rabi povzdigovati oči ne navzgor ne proti drugemu, ker čuti, da so oči Boga samega poiskale njega.

3) Pavel se v drugem berilu ponovno ponuja kot podoba tega ljubljenega grešnika. Priznava, da je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil. Ta venec pravičnosti mu bo dal sam Gospod. Zakaj torej Pavel upravičeno pričakuje venec od Boga, farizej pa ne?

Pavel je upal sestopiti iz svoje vloge farizeja, ki je osvajal Boga ter se pustil osvojiti Kristusu. Ta ga je vrgel s konja egoizma ter naredil za ponižno orodje evangelija. Iz farizeja Savla, ki se je mnogokrat postavljal pred Bogom in preziral kristjane, ki so bili zanj manj kot cestninarji, se je rodil apostol Pavel, ki se je postavil v "zadnjo vrsto", med zadnje, postal vsem vse, se naučil živeti v uboštvu in bogastvu, sredi preganjanj in v slavi, kajti nič več ni šlo zanj, ampak za Gospoda.
Zato ostaja močen in trden celo, ko ga vsi zapustijo ... Takrat še močneje prizna, da je njegov venec slave Gospod sam. Njemu pripada vsa zahvala, vsa čast in vse Pavlovo življenje.

To levje žrelo, iz katerega ga Gospod reši, je v osvoboditvi od mišljenja, da je človek sam središče slave, za ceno katere je bil pripravljen celo moriti.
Pavel, enkrat rešen teh vzgibov srca, iz farizeja postane cestninar Boga, opravičeni apostol, ljubljeni grešnik in zato tudi pristni oznanjevalec evangelija. K temu sestopu smo vedno znova poklicani tudi mi.


Ni komentarjev:

Objava komentarja