nedelja, 01. november 2020

Blagor nam, ubogim beračem ljubezni

 Vsi sveti

Svetost je dajanje prostora Svetemu Duhu in ga puščati svobodnega v Njegovem delovanju. Dajanje prostora pa ni enostavno, ker pomeni, da moram nekaj svojega umakniti, utišati, dati na stran, postaviti pod vprašaj. Pomeni sprejeti Gosta. In postati gostitelj ni najbolj preprosto.

Ker je v nas nekaj, kar želi biti prvo, glavno, kar se želi pokazati in dokazati, ob tem pa potrebuje drugega, da to vidi, občuduje in da priznanje. To smo prevečkrat v preteklosti zamenjali za svetost in svetnike naredili za heroje, protagoniste, ki jim je uspelo navdušiti dovolj veliko število privržencev. In ker so prejeli dovolj "lajkov", ker so bili ljudem všeč in ker je dovolj ljudi govorilo dobro o njih, so postali sveti. Ne vem, če bi se Kristus strinjal...

Ko pogledamo evangelij, ki nam ga Cerkev daje ob današnjem prazniku, srečamo drugačno sceno.

Prvo že to, da Kristus ne uči v shodnici, ampak na gori, sredi ljudi, sredi življenja. Ker je svetost življenjska. Uči sede, kot tisti, ki ima oblast in tistim, ki to želijo. Nikogar ne primora. In nenazadnje Njegove besede presenetijo, ker blagruje nenavadne reči.

Blagor ubogim, lačnim in žejnim, žalostnim, preganjanim zaradi pravice, zasramovanim ...Kar 5 blagrov se nanaša na stanje, ko manjka kakšna ključna človekova potreba. In vendar tam Gospod blagruje in napoveduje polnost. Zdržati "prazen prostor", "neizpolnjeno hrepenenje", "neizpolnjeno potrebo" ne da bi si sami "vzeli pravico", je svetost. Ker daje prednost Bogu v zavesti, da On pozna čase in trenutke...

V tem pa ohraniti srce, ki kljub pomanjkanju, ostane upajoče, ker ve, da je to stanje potrebno, da se notranji prostor razširi in pripravi, da bo lahko prejel že pripravljene darove. 

Štiri blagri so zato namenjeni drži srca, ki upa in ljubi: Blagor krotkim, usmiljenim, čistim v srcu, miroljubnim.

Ko nam kaj manjka, smo v nevarnosti, da bi zagrabili sami, stopili v držo glavnih in začeli izvajati pravico sami. Ko pa človek izvaja pravico po svoje, vedno naredi krivico. Ker vidi popačeno. Zato je blagrovano srce, ki zmore ohranjati držo Boga, usmiljenega, krotkega, čistega in miroljubnega. 

In kaj je tisto, kar Kristus sam obljublja, ko damo prednost Njemu, njegovemu načinu in ne svojemu? Nebeško kraljestvo, potolaženost, nasičenost, veliko plačilo, posedovanje dežele, usmiljenje, gledanje Boga samega in privilegij, da se bomo spoznali kot Božji otroci. 

Že sedaj smo, kakor nas spominja apostol Janez v svojem pismu. Smo Božji otroci, vendar se učimo živeti skladno s to resnico vse življenje. Takrat pa, ko ga bomo gledali, kakršen je, bomo tudi sami spoznani v ljubezni. To je naše upanje in ta cilj moramo imeti pred seboj, da lahko drugače gledamo in živimo sedanjost. 

V knjigi razodetja nam Janez še dodatno odstira vizijo nebeškega Jeruzalema, v katerem bomo vsi združeni in nosili bela oblačila s palmovimi vejami. Grška beseda za oblačilo (gr. stolḗ), je točno tista beseda, ki je uporabljena tudi za oblačilo angela, ki ženam naznani Kristusovo vstajenje (Mr 16,5) in ista beseda, ki je uporabljena za oblačilo, s katerim Oče ukaže obleči izgubljenega in vrnjenega sina (Lk 15,22). 

To belo, dolgo in svečano oblačilo, ki so ga na Vzhodu uporabljali samo imenitni ljudje, je Gospod namenil nam, ubogim beračem ljubezni. Ker je On ta ljubezen in ker je to oblačilo Njegovo!

Ne moremo si ga sami prislužiti, tudi ne pobeliti, ampak je to enkrat za vselej storil Kristus sam, ko je daroval samega sebe in naša grešna oblačila opral v svoji krvi, v krvi Jagnjeta, ki dela vse novo in vse čisto (Raz 7,14). V moči Svetega Duha je to oblačilo lahko vedno na nas, vedno del nas. S tem svečanim oblačilom hodimo po tej zemlji, ki še ni raj, zato so preganjanja, nasprotovanja, je lakota zaradi pomanjkanja pravičnosti in blagor tistemu, ki pred tem ne zatisne ušes in oči, ampak upa dvigniti glas, upa bojevati mirni boj, upa pokazati, da se da tudi po drugačni poti!

To je naš boj, to je naše pričevanje. Zato imajo sveti palmovo vejo, kajti prišli so iz velike stiske. Kdorkoli je živ, pozna tudi stisko. Včasih zares veliko. Toda blagor tistemu, ki v stiski ostane "berač Boga", ostane tisti, ki se ne zadovolji sam, ki si ne zapre ušes in srca, temveč ostane potreben Duha, potreben Ljubezni, ostane krotak sprejemnik in nato delivec. 

Takih svetnikov si želi Oče, takih, ki ga častijo s svojim življenjem in postajajo pričevalci. Grška beseda za pričevalca, je mučenec. Morda je današnje mučeništvo prav v tem, da znamo živeti kot ljudje, ki vidijo Cilj, ki vidijo Jagnje, žrtvovano, a stoječe na prestolu, kot ljudje, ki vidijo zase pripravljen prostor v občestvu svetih in zato ne postanejo volkovi, nasilni, glasni in rjoveči, temveč ostajamo jagnjeta sredi teh glasnih volkov, ostajamo berači njegove Ljubezni. 

Blagor nam ...


Ni komentarjev:

Objava komentarja