sobota, 07. november 2020

Sveta modrost

 32. nedelja med letom

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko o 10 devicah, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Gre za drugo od treh prilik o pričakovanju Gospodove vrnitve (parousia). Ta prilika je namenjena predvsem Izraelcem, izvoljenemu ljudstvu, ki jim je bilo oznanjeno, da pride Mesija. Oni naj bi ga iskali in čakali s prižganimi svetilkami, ga ljubili z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, kakor so tudi ponavljali 3x na dan. In vendar so prav oni ostali brez olja vere ...

Svetilka je namreč odnos z Gospodom, živ in pristen, zato tudi svetel kakor luč. Ker je Gospod - Beseda edina luč na naši poti, je svetilka lahko samo naš odnos z Njim. Vseh deset devic je imelo svetilko, kar pomeni, da so vse imele živ odnos z Gospodom in so hrepenele po dokončni združitvi z njim, kar predstavlja svatba. 

In vendar je med njimi pomembna razlika, ki se pokaže ob težavah. Glavna težava je, da ženin zamuja. Ni ga takrat, ko so ga pričakovale, zato jih je zajel spanec. Vse, tudi modre. Ko se opolnoči zasliši vpitje, da prihaja ženin, device vstanejo in vzamejo luč. Toda luč pojenja, potrebno je olje, ki je simbol človekove budnosti, želje, skrbi za ta odnos, je simbol globine odnosa, ki ni samo čuten, ampak sloni na trezni veri. Pet je torej bilo globokih, modrih, ki so videle dlje, pet pa trenutnih, časnih, čutnih, ki so iskale takojšnjo potešitev v vsem. 

Lahko bi rekli, da se šele ob preizkušnjah, ko življenje preseneti kakor je presenetil ženin s svojo zamudo,  pokaže, koliko resnično gradimo na skalo, koliko resnično slonimo na Njem, ki je naša prava Luč, koliko pa na sebi in lastnih občutjih. Beseda, ki jo besedilo uporablja za modre device je ista kot jo Jezus uporabi za moža, ki je gradil na skalo (Mt 7, 24-27), kar pomeni, da je ta človek slonel na odnosu z Gospodom in slišano Besedo tudi živel, izpolnil. Modre device torej vodi vera, vodi ljubezen, ki ne sloni zgolj na trenutnem počutju, zato v življenju zmorejo doživeti svatbo, ki je pristno veselje.

Beseda za nespametne device pa je enaka besedi, ki se uporablja za moža, ki je gradil na pesku, torej za tistega, ki sloni na sebi in gradi na lastnem čutnem svetu, ki je tako nestabilen kot pesek. Dovolj je nepredvidljiv val in že se pesek umakne... Dovolj je napačen pogled in že smo užaljeni. Nespametne device so torej zgrajene na pesku, odvisne od lastnega počutja in čutnosti, zato jih zmanjka ravno takrat, ko življenje pokliče in zahteva ljubezen "izven urnika". To je takrat, ko ne gre po naše, takrat, ko smo poklicani nekaj narediti, pa se ne počutimo pripravljeni. Zato zamudijo čas svojega obiskanja. Podobne so Jeruzalemu, nad katerim Gospod joče, ker ni spoznalo časa svojega obiskanja. 

Prilika je torej prvotno namenjena Judom, prvim, ki bi morali prepoznati prihod Mesije. Toda kolikokrat tudi sami slonimo na trenutnem počutju? Kolikokrat nas vodi strah in ne ljubezen, ki je to olje in gre onkraj strahu, onkraj simpatije, onkraj zgolj prijetnih čustev? 

Razlika je torej v tem ali živimo svoje življenje, ki je "pričakovanje ženina", utemeljeni v Odnos, v vero ali postavljeni na pesek lastnega počutja. Prvi doživijo v življenju veliko Božjih prihodov, veliko obiskanj ter veliko svatbenih dvoran tihega veselja, drugi pa doživijo veliko beganja, zapravljanja, veliko pehanja za to, da bi imeli, pa vendar se nikoli ne doživijo obiskane. Vedno so prazni, vedno pred zaprtimi vrati svatbe, ki je praznik Odnosa! Je praznik tistih, ki znajo sprejeti obiskanje milosti.

Naj nam bo ta Beseda torej spodbuda, da bi svoje življenje začeli živeti v teh treh dimenzijah:

- kot izhod (device so se odpravile na pot),
- kot pričakovanje (vedele so, da je cilj življenja srečanje)
- kot sprejetje Milosti, ki je vstop v svatbeno dvorano veselja.

To je modrost, o kateri beremo tudi v prvem berilu. Že sedi pri naših vratih, dobrohotno se prikaže vsem, ki po njej hrepenijo, še več, sama išče in prihaja naproti tistim, ki si je želijo. Modrost je ta Ženin. Ženin, ki nas povede skozi vrata v svatbeno dvorano, ker je On vrata, je pa tudi tista modrost, ki sedi pri vratih našega srca. In kdor odpre, vstopi in ga povabi na praznik večerje, na kateri mu On sam streže. Samega sebe. 

Naj tako naše življenje resnično postane evharistija, naj postane svatba ženina Kristusa in neveste Cerkve, svatba Odnosa. 




Ni komentarjev:

Objava komentarja