nedelja, 15. november 2020

Oče ali gospodar?

 33. nedelja med letom

Danes evangeljska prilika govori o Božjem kraljestvu, kjer je Bog predstavljen kot neki človek, ki je odpotoval. V tem “neki” je tako skrita vsa svoboda, ki nam jo Gospod v svoji ljubezni naklanja. Tako bo za nekoga ostal zgolj neka energija, za drugega neki oddaljeni Bog, za ljudi v priliki gospodar, mi pa smo povabljeni, da v tem “nekem človeku” prepoznamo Očeta! Očeta, ki vsakemu daje vse!

Tisti, ki je prejel pet talentov ni prejel več kakor tisti z dvema ali enim, kajti vsakemu je izročil svoje premoženje. V celoti. Vsakemu je namreč izročil svojega Sina, po tem Sinu pa Božje življenje, ki je to Božje vse. To vse, ki vsakega napolni po njegovi zmožnosti. Kdor ima posodo za pet talentov, prejme pet, kdor za dva, prejme dva. Oba sta dopolnjena!

S strani Očeta je odnos torej jasen; daje nam popolno in nepreklicno ljubezen. Vprašljiv pa je naš odnos do Njega, kajti tu se igra vsa človeška svoboda in vsa človeška grešnost. Služabniki, katerim je bilo podarjeno vse, niso prepoznali Očeta, temveč so ostajali v odnosu z gospodarjem. Nihče od njih ni prišel do resnice, vendar je že med prvima dvema in tretjim velika razlika.

Prva dva sta kljub temu, da očitno nista razumela vsega, zaupala in v veri odšla v življenje ter trgovala. V logiki Božjega kraljestva trgovanje pomeni daritev, pomeni ljubiti in pomeni sprejemati ljubezen. Ta dva sta torej vzela dar življenja zares in ga živela. Šla sta in se darovala. In toliko kolikor sta darovala, sta ob koncu našla podvojeno. Tisti, ki je daroval pet talentov, je ob koncu našel pet drugih, tisti, ki je daroval dva, je na koncu našel štiri. To je logika ljubezni, ki ima toliko, kolikor daje.

Zadnji služabnik pa ostaja ujet v lastno podobo krutega in nasilnega gospodarja. Ob tem opisu trdega človeka, ki žanje, kjer ni sejal in zbira, kjer ni raztresal, bi vsak pameten človek šel in skril ne le svojega talenta ampak tudi samega sebe. Da bi le ubežal temu nasilnemu “bogu”. Kača je v človeško srce že v raju začela z zavistjo vrivati dvom in pačiti podobo Boga, ki naj ne bi dal vsega, ampak s človekom tekmuje in tako ostaja njegov bolj ali manj kruti gospodar.

Ko človek nasede tej skušnjavi, ostaja mrtev in blokiran v statičnost, ki jo je v svet prinesel greh. Tako že v polnosti okuša, kaj pomeni najgloblja tema, kjer je jok in škripanje z zobmi. Tak človek je  že izven lepote Božjega življenja, ki pa vendarle pušča vrata odprta in vabi. Oče se je namreč že odločil dati Sina. V celoti. Za vse!

Na nas je torej, da si odgovorimo, kdo je “neki človek”. Nam danes evangelij zastavlja vprašanje: “Kaj pa ti praviš, kdo sem?”

Oče ali gospodar?

Tisti, ki prepozna Očeta in se v Njem spozna obdarovanega, napolnjenega in zato hvaležnega, bo milosti prepoznaval na vsakem koraku, ker bo že gledal skozi oči, ki jih je oprala milost Kristusove žrtve. Tak bo sebe nenehno doživljal kot tistega, ki že ima in se mu bo še dalo!

Zato samo tisti, ki prepozna Očeta, lahko zaživi kot sin in hči. Sinu pa ni več potrebno tekmovati in kupovati, saj ve, da lahko v hvaležnosti živi svojih pet talentov Božjega otroštva, ki ga kliče v svet, da bi s svojim življenjem “trgoval”, kar pomeni ljubil in se daroval. V celoti.

Ni komentarjev:

Objava komentarja