Dotik Življenja

13. nedelja med letom

On, ljubitelj življenja, ki ljubi vse, kar je ustvaril in nič, kar je ustvaril, mu ni zoprno (prim.Mdr 11,24) želi, da bi živeli, da bi imeli polnost življenja, da bi bili rodovitni.
On je Izvir življenja, zato sam sebe ne more zataiti. "Bog ni naredil smrti in se ne veseli pogina živih. Ustvaril je namreč vse za bivanje; blagodejne so stvari na svetu;" pravi knjiga modrosti.


To je torej resnica, v kateri živimo. Resnica, ki je izven nas in je mi ne moremo spremeniti, lahko pa se od nje odtrgamo. In verujemo hudičevi nevoščljivosti, ki nas nenehno hoče iztrgati iz odnosa Božjega sinovstva/hčerinstva s tem, da nas skuša prepričati v laž - da je v Bogu smrt. V to, da On ni ljubitelj življenja, ampak jemalec, ni Darovalec, ampak odjemalec. Boga nam skuša spremeniti v nasprotnika, pred katerim, normalno, zbežimo. 

Pavel nas zato v pismu Korinčanom ponovno vrača k bistvu in spominja:" Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu."
Prišel je, da bi mi imeli vse. Nič ni "prišparal" zase, vse je dal nam. V njem je torej edino bogastvo, kjer čisto vsak lahko prejme tisto "vse", po čemer hrepeni in išče, a pogosto na napačnih mestih.

S tem, ko vsakemu daje vse, želi med nami enakost, bratstvo in sestrinstvo, odnose torej, ki ne grabijo, ki si ne prilaščajo in ne jemljejo, temveč dajejo. Odnose, v katerih v moči svojega sinovstva, v moči zavesti svoje obdarovanosti v Gospodu, edinem viru Bogastva, zmorem videti brata kot dar, kot podarjenega.

Dani smo si, da se spominjamo na to, kje je resnično bogastvo. Dar drugega bi me vsakič moral dati v držo zahvale Bogu, ker govori o tem, da je v tem mojem bratu Milost našla svoje mesto in rodila sad. Sad drugega me spomni, da ta ista Milost teče tudi v meni, da ta ista Milost nosi življenje, ki hoče napolniti tudi mene. Potrebno je le stopiti v Odnos.

Enako tudi moja rodovitnost, ki je pretočnost Milosti, pomeni dar za druge, ker moj sad govori o Stvarniku, o Izviru sadu. Ne gre torej med nami za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeliv stiski. Za enakost gre. V sedanjem času bo vaše obilje lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Dani smo si kot bratje in ne kot tekmeci.


Gospod nas torej išče in kliče v oseben odnos, ker je samo tam resnični izvir življenja in izpolnitve in samo v tem Odnosu lahko ponovno prejmem brate. 

Žena je krvavela dokler je iskala rešitev drugje in tekala k drugim. Šele ko je stopila v Odnos, se je ustavilo odtekanje življenjske moči. To odtekanje jo je peljalo v smrt, ker je bila iztrgana iz Odnosa, ker je bolj verovala drugim kakor Bogu, vrnjena v Odnos, pa je prejela življenje.
Enako mrtva deklica prejme življenje potem, ko je smrt navidezno zmagala. Enako jaz.

Potrebno je le stopiti v Odnos z živim Bogom in ne idejo o Bogu. 
Gospod, ljubitelj življenja pa hoče, da v odnos z njim ne stopamo odzadaj, naskrivaj, kot sužnji, kot nekdo, ki hoče nekaj ukrasti, ampak v zavesti dostojanstva sinov in hčera, ki jim je vse dano, nemenjeno, podarjeno. Očetova sreča je, če dar, ki ga je že namenil svojemu otroku, otrok tudi prejme. Mi pa mislimo, da moramo grabiti in krasti.


Za prejem daru pa je potrebna vera. Po tem se loči dotik, storjen z vero, ki odpira Odnosu - Življenju, od številnih dotikov množic, ki ni iskala Odnos, ampak predstavo.