Ostajajo Dotiki nedeljske božje besede ...
Dotik vere, ki prinaša življenje. Dvem ženam, v katerih je skrita situacija vsake današnje žene in vsakega današnjega moža. Vsem odteka življenje, vsi čutimo, kako obstajajo v nas "črne luknje", ki pijejo in ne odžejajo. Skoznje izgubljamo in zaradi tega nenehno tekamo in iščemo nove in nove vire tolažbe.
Krvaveča žena - 12 let - polnost časov. Čas, da Gospod stori svoje. Do takrat je le tekala in begala, njen motor je bila bolečina. In ljudje, ki so ji najbrž v dobri veri pomagali, so jo puščali prazno. Med njimi se je gotovo našel tudi kdo od tistih, ki nenehno potrebujejo ljudi v stiski in jih iz nje niti nimajo namena spraviti. Kakorkoli, ta žena je v vsakem od nas. Ker je vsak od nas že izkusil odtekanje življenjskega soka in stiske, ker ni našel "luknje", da bi to odtekanje zaustavil. Ker je vsak od nas že izkusil razočaranje sočloveka.
Za vsakega pa pride "polnost časov", tisti čas, ko se zgodi Milost. Ko se naša pripravljenost in milost tudi srečata in použijeta druga z drugo. To je ta dotik vere, ki je vedno v razprti dlani. V dlani, ki ne grabi, ki ne grozi, da bi dobila svoje, ki se ne ponovno žalostna umakne, ampak dlan, ki se razpre in da prostor Drugemu. V tako dlan lahko pride dar. In ta dotik se je ločil prav po tem, da je prosil in veroval. Ostali so jemali, hoteli ugrabiti in obvladovati - Velika množica, ki je pritiskala nanj.
Žena veruje in pride tiho, ne povzroča trušča. Srce, ki veruje je tiho in močno.
In Gospod jo spomni na njeno dostojanstvo Božje hčere. Zato ne pusti, da bi ostala prikrita, "odzadaj", ne pusti, da bi žena živela v zavesti, da si je nekaj morala vzeti na skrivaj, ker ji sicer ne bi pripadalo, ampak ji da ves prostor in vrne dostojanstvo otrošva, ki ima polnost mesta. Biti Božji otrok pomeni v duhovnem pomenu preiti iz sključene drže v pokončno. Iz skritosti v luč, ki je postavljena na mernik in sveti. Iz drže služabnika v držo sinovstva, ki mu milosti ni potrebno služiti, ampak jo prejme, zastonj, kot dar.
In na drugem mestu majhna deklica, stara 12 let, kar je za tisti čas pomenilo, da je bila ravno zrela za ženitev. Za podaritev, za življenje v polnosti. In zmanjka življenja, kakor je mladima zakoncema zmanjkalo vina na svatbi. V take situacije vstopa Bog. Tam, ko bi življenje ravno moralo vzbrsteti in roditi sad, pa ga greh prekine, krivica prekine, bolečina zamaje. Tam vstopa Bog in pravi: "Ne boj se, samo veruj!"
In ponovno Dotik Življenja. Totik vere in vrnitev življenja. Deklica je vstala in hodila, ker je imela 12 let. Gospod nas nenehno obuja iz naših smrti in naših ukrivljenosti v pokončnost, na noge, da bi hodili. Uspodablja nas za kristjane vstajenja in prinašalce življenja. Da bi hodili in ne več krvaveli.
A za to je potrebno nenehna intima. Prostor, kjer gre zares in kjer se vse odvija v odnosu ti in Bog. Potrebna je intima, kamor lahko le redki vstopijo. V tej intimi, v tej sobici, v tem skritem dotiku se dogajajo daleč največje stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar