Apostol Pavel govori o stiskah in nadlogah, ki jih vsi tako dobro poznamo. Govori pa tudi o tolažbi, ki je vedno vključena v paket stiske. Kadarkoli namreč pride preizkušnja, pride z njo tudi skrita milost, ki nam omogoči, da gremo skoznjo. Tako zorimo.
Taka rast sicer nobenemu ni všeč, je pa potrebna.
Pavel za Boga uporablja dve čudoviti imeni. Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe.
Če bi vsak dan živeli v zavesti, da nas gledajo oči tega Očeta usmiljenja in tolažbe, bi grenkoba izgubila ostrino okusa.
Ker je drugače biti v stiski z Gospodom, vpreženi v njegov jarem. Tam breme resnično postane lažje, še več, lahko (prim. Mt 11, 30).
Človek, ki veruje, je tisti, ki zmore dopustiti, da Bog izreče blagor tam, kjer bi spontano ljudje izrekli prekletstvo. Tam, kjer mi vidimo nesrečo, Bog že vidi vstop v novo razsežnost.
Blagor žalostnim, blagor lačnim in žejnim, blagor preganjanim ...
A ti blagri nimajo vedno takojšnjega učinka. Včasih je potrebno zaupati in počakati na tolažbo.
In tolažba pride, vedno. Ker se Bog ne more izneveriti svoji lastni identiteti Očeta usmiljenja.
Tisti, ki veruje, zmore torej pričakovati in iskati tolažbo pri Bogu. In njegova tolažba je edina, ki da moč, ki ne presahne, ki vzdrži tudi, ko vlada molk. On je tam. Tudi v molku. Ker ga Njegova tolažba presega.
Ta tolažba, s katero nas Bog sam tolaži, nam daje moč, da postajamo tudi mi ljudje usmiljenja in tolažbe, ljudje nežnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar