Še kar naprej nagovarja ta poganjek ...
Mladika požene iz Jesejeve korenike, poganjek vzcvete iz njegove korenine. Na njem bo počival duh Gospodov: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.
Tisto, na videz drobno, majhno, krhko, ki pa v sebi nosi moč preboja, vedno novega začetka, pomladi, izvira življenja. Poganjek sam po sebi res ni močen, ko pa je pritrjen na nekaj večjega in globljega, se stvari spremenijo.
Prerok Izaija piše o mladiki, ki poganja iz Jesejeve korenike, iz ene globoke korenine. In nad tem poganjkom počiva duh Gospodov. Ta poganjek je obdan z vsemi milostmi in blagoslovi. Ta poganjek smo mi. Naša moč izvira vselej iz nečesa, kar je večje od nas, zato vse, prav vse zavisi od tega, na koga smo pritrjeni, v koga stavimo svoje temelje.
Kajti, če smo pritrjeni na Boga in je On naša korenina, tisti del torej, ki se ne vidi, daje pa vso hrano in čvrstost, lahko živimo drugače. Takrat ni več potrebno, da sodimo zgolj po videzu svojih oči in ne odločamo zgolj po sluhu svojih ušes, kajti naše oči in naša ušesa so varljiva. Biti utemeljen v Bogu pomeni pustiti, da nam On da svoj pogled in On nauči slišati svoj Glas.
Zato blagruje: "Srečne oči, ki vidijo, kar vi vidite! Zakaj povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.«
Blagor torej nam, ko se odpovemo zgolj in samo naši lastni presoji in pričnemo gledati Njega, pričnemo gledati druge skozi Njega. Takrat so srečne naše oči, ker vidijo prav. Takrat so srečna naša ušesa, ker slišijo drugače.
V Njem se ne da biti krivičen. Tam se nič zlega ne stori in nič pogubnega ne naredi. In tam, v Njem, lahko obstaja resničen mir - ko nezdružljivo sme prebivati skupaj. Ko volk in jagnje, človeško nezdružljiva, prebivata skupaj, ko se tele, lev in ovca skupaj pasejo, ob drobnem dečku, Ko krava in medvedka nista več nevarna druga drugi. Ko postane lev krotak kakor jagnje in je slamo. Ko med človeškim rodom in rodom kače - zla, ni več nevarnosti, ni več pogubnega strupa.
Vse to je možno, vendar samo takrat, ko vstopimo v Kristusovo skrivnostno telo, tisto telo, ki je objelo sleherno napadalnost, sleherno ogroženost, sleherni strup in nevarnost. Tam zavlada mir in v ta mir nas vabi Jezus.
Vendar je to kraljestvo miru dostopno le malim. Le tistim malim poganjkom, ki so svojo trdnost zakoreninili v nekom večjem, v Njem, v korenini življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar