Kako pomembno je današnjemu človeku nasloniti svoje uho na Jezusove prsi, postati in prisluhniti Besedi, ki utripa, ki poganja kri do vseh delov telesa, da tako vsak prejme tisto, kar potrebuje; izgubljeni so poiskani, razgnani pripeljani nazaj, ranjeni obvezani, bolni okrepčani, rejeni in krepki obvarovani. Tako pase Gospod in svetu vrača Srce - življenje.
Res, dobro je sloneti na tem Srcu in poslušati utrip, poslušati Besedo, prelito za sleherno človeško srce, izgubljeno ali najdeno, bližnje ali daljnje, "v staji ali izven nje".
Neverjetno je, kako Gospoda žene sleherni človek. Vsak od nas mu določa pot, kajti Njega vodi ljubezen in ljubezen gre tja, kamor gre ljubljeni, četudi gre v grehu, v slepoti, četudi zaide zaradi oblačnega in temačnega dne. Ljubezen gre za njim in pusti "99" v puščavi, da poišče tistega, ki se je izgubil.
Pusti jih v puščavi. Pomeni, da je Gospodu bolj za življenje, kakor za dobro počutje. Imeti življenje, hoditi za Gospodom, pomeni postati pozoren na vsakega človeka in ne iskati zgolj dobro počutje "99-ih". Krščanstvo ni "wellness center" tistih znotraj, ampak je tem "99-im" klic, da postanejo Božje orodje za ta svet. Da postanejo ljudje s srcem Očeta, ki gre ven, da poišče drugega.
Prerok Ezekiel nam še bolj osvetli notranje delovanje Božjega srca, pomaga nam dojeti milino in toplino, s katero to srce bije za nas in pomaga nam videti dinamiko Božjega delovanja.
Tako govori Gospod Bog: "Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz posikal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne."
Ena stvar, ki jo bolečina vedno naredi, je razbitost. Ko vaza pade na tla, se vsi koščki razletijo in razkropijo na vse strani. Ko bolečina udari srce, se zdi, kakor da se vsa notranjost razleti in razprši na vse strani. Zato človek v bolečini bega, ker je razkropljen, ker bolečina in greh razdvajata. V notranjosti človeka kakor tudi med nami, v naših odnosih. Bolečina in zlo vedno razbijata, razdirata in delita.
Prva stvar, ki jo zato Gospod naredi je, da začne ponovno zbirati. Vse razdrobljene in razkropljene koščke. V nas in med nami. In ustvarja ponovno enotnost, celovitost, občestvo.
Išče in hodi tako dolgo, dokler človek ponovno ne prebiva "v svoji deželi", skladen s svojim lastnim kraljestvom, "kajti kraljestvo, ki je v sebi razdvojeno, ne obstane."
Zato nas ne neha zbirati izmed ljudstev, dežel in puščav...
Drugo, kar bolečina in zlo naredita, je občutek puste zemlje, ki se zdi nerodovitna. Kot odgovor na to, Bog vsako, še tako neidealno pokrajino, spremeni v rodovitno pot. Kajti On sam pravi, da bo svoje pasel povsod, po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Za Gospoda vse postane pot. Nič ni več ovira, nič več nerodovitna zemlja, ker On uporabi vse .... neprehodne gore, strašljive doline, nabita naselja ... vse postane pot, ki jo Gospod uporabi, kajti kamorkoli stopi Gospod, vse postane rodovitno.
Tretje, kar bolečina in zlo povzročata, je utrujenost. Nositi greh je utrujajoče in vsak korak se zdi kakor tovorjenje dobesedno "kosovnih odpadkov". Včasih pa tudi prejeta bolečina stori podobno. Ko ni predana, odpuščena in izročena, ko še ne more biti to, postane utrujajoča in izčrpa človeka. Zato tudi v to vstopa Gospod in pravi, da bodo njegovi poležavali, se pasli na dobri paši in imeli obilno pašo. To je Bog, vedno v podarjanju, vedno v izobilju, da nikomur nič ne manjka.
In res, ko človek izpusti in pusti, da vodi Gospod, resnični in edini Pastir, se stvari začnejo obračati, postajajo rodovitne in človeka odpočijejo.
Božje stvari e namreč vedno zgodijo, ker so pripravljene od Očeta, ki za svoje skrbi do konca.
Zato je eno od znamenj, da se pustimo voditi Bogu takrat, ko občutimo neke vrste lahkotnost kljub naporu, ki ga pot zahteva. Stvari se zgodijo in tako se izpolnjuje Njegova obljuba: "Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih planjavah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek."
Bog torej prihaja tako, da združuje, zbira, preoblikuje, dela rodovitno in prinaša počitek. To je Srce Očeta, ki hrepeni in pozna "veselje nad najdenim". Kar mora storiti človek je, da se pusti biti najden. Četudi bi del njega hotel ostati izgubljen. To pomeni odrasti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar