Pred nami sta vedno dve, na videz podobni, a tako zelo različni stvari - religija in vera.
To, kar o Bogu pravijo ljudje in to, kar izkusi duša sama, ko stopi z Njim v oseben in edinstven odnos.
1) Religija je vse, kar ni v Kristusu, vse, kar je izven Njega, vse žgalne daritve slovesnosti in procesij, vsi obredi in vse "kljukice", ki so izpolnjene izven osebnega srečanja s Kristusom. Ker so izven duše in srca, izven telesa in zato puščajo srca prazna in telesa utrujena.
Religija je kakor poslušati o Bogu, predstavljenem enkrat kot "Elija, drugič kot Janez Krstnik, spet drugič kot eden od starodavnih prerokov." A vse to ni Bog, ki lahko zares vstopi in preoblikuje življenje, ker je Bog drugih in Bog po podobi drugih. To pa ne zadostuje.
Zato Jezus kliče iz religije v osebno vero, v oseben odgovor in intimno srečanje, da bi duša spoznala Njega, ki jo ljubi: "Kaj pa ti praviš, kdo sem?"
Osebno doživeti Boga pomeni stopiti na pot, kjer ni enkratnega spoznanja, ampak postopno in ponižno sledenje Glasu, ki se razodeva počasi, postopno. Kajti hitro si tudi naša predstava izdela Mesija, ki nima več svobode, ampak je ukalupljen po naših merilih in predstavah.
Jezus s Petrovim "pravilnim" odgovorom ni zadovoljen, ker še niso izkusili resničnega Mesije, obličja Boga, ki gre na križ, v izničenje samega sebe, da bi vse izničene zaradi greha potegnil v svetlobo vstajenja. Niso še izkusili Boga, ki šokira, ker se ne ujema z nobeno od človeških predstav. Zato morajo še molčati in še prisluškovati, da bi svetu lahko oznanili resnico. Kakor tudi mi, dokler se tudi v našem osebnem življenju ne razodene Bog, ki umre, da bi me našel in obudil.
2) Druga religija, v katero pademo in v njej tudi zaspimo, je religija starešin, velikih duhovnikov in pismoukov. Ti ljudje so prepričani, da Boga poznajo in obvladajo, prepričani, da ga tudi edini smejo oznanjati. Tako, kot je njim prav in toliko, kolikor to ne ogrozi njihovih stolčkov in položaja.
To je religija strahu in ogroženosti za svoj lasten položaj, je religija opaženosti in religija dobrega mnenja, religija kadilnic in reflektorjev, osrednje svetišče pa je človeški "jaz", ki kakor črna luknja sesa in vleče nase, nepotešeno rabi pozornost in zaseda prostor bistvu. To je religija navideznega, kjer se zdi, da je v središču Bog in da vsi samo njemu služimo, v resnici pa opravljamo dejanja brez Boga, brez poslušanja Njega in brez srečanja. Takrat se ne oznanja evangelija ubogih, ki ga je prinesel Kristus, ampak postanemo "sol, ki ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo."(Mt 5,13)
Zato Jezus kliče s prestolov udobnih religijskih praks, ki utrudijo, kliče s stolov pismoukov in starešin na pot ubogih, pot tistih, ki v duši hrepenijo po resničnem in pravem Bogu, pot tistih, ki skupaj s psalmistom iskreno vzklikajo: "O Bog, moj Bog, željno te iščem, mojo dušo žeja po tebi; moje telo koprni po tebi, kakor suha in izčrpana zemlja po vodi."
Pot, na kateri je v središču Božja moč in slava in kjer smo vsi bratje in sestre, vsi eno v Kristusu, prebuja živlejnja. Tista pot, kjer ni več sužnja ne svobodnjaka, ni ne Juda ne Grka, ne moškega ne ženske, ampak smo vsi eno. Eno, vsak z originalnostjo moškega in originalnostjo ženske, vsak z originalnostjo svoje osebnosti, a nihče "nad" in nihče "pod", ampak vsi "v" enem, edinem, Najvišjem.
3) Stopiti na pot vere, pomeni vzeti Boga in sebe zares, pomeni pa tudi močno vznemirjati. Tiste "zunaj" in tiste "znotraj". Tiste zunaj, ker prvič začutijo človeka, ki govori drugače, ki gleda drugače, ki pristopa drugače - po Božje. Tiste znotraj, ker se jim ob ljudeh vere ruši njihova osebna postava, ruši vse, kar je fiksirano in ustanovljeno zato, da bi ščitilo njihov položaj in moč in ne oznanjalo evangelija Kraljestva.
Zato stopiti na pot vere pomeni vznemirjati in se tudi v lastnem življenju odpovedati življenju fotelja.
Pomeni, da smo tam, kjer je naš Učitelj. In ko beremo o Jezusovi napovedi trpljenja, postaja jasno, da bo tisti, ki živi vero in ne religije, prehodil tako ali drugače isto pot. Križev pot pa bodo verjetno pripravili tisti "znotraj". Pri Jezusu je bilo tako, učenec pa ni nad učiteljem in kakor so delali njemu, bodo tudi nam.
"Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, veliki duovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal. Če hoče kd iti za menoj, naj se odpove sebi, vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil."
Stopiti s položaja religije, ki je statična in služi zaščiti osebnega položaja in navidezne moči in stopiti na pot vere torej zahteva umreti sebi, da bi lahko svobodno hodili za Drugim in začeti pričevati. Reflektor tu ni več na človeku, ampak na tem, kar Bog dela v življenju človeka, kjer središče ni več človeška ideja, ampak volja Boga. Kjer center ni "jaz", ampak "On".
Zato bo vsak, ki živi iz živega Odnosa, začel vznemirjati.
4) Ob Jezusu je bilo veliko takih, ki so ga odvračali s poti, ki mu jo je iz ljubezni do nas, začrtal Oče. Veliko takih, ki so ga ustavljali v imenu Boga, metali iz shodnic in svojih krajev v imenu Boga in nenazadnje umorili v imenu Boga.
Da pa bi ostal tam, kjer mora biti, se je Jezus nenehno umikal na samo in molil. Da bi bil z Očetom. Poslušal in sprejemal, iskal in postajal. Tudi Jezus je korak za korakom v odnosu z Očetom odkrival in postajal Mesija, ne tak, kot so ga želeli ljudje niti ne tak, kakor bi mu v posamezni situaciji prišlo najbolj prav, ampak kakor ga je želel Oče, kakor ga je potrebovalo grešno človeštvo.
Enako velja za nas. Da bi ne postajali kristjani religije, ki skušajo ugajati in posnemati svet, ampak bi ostali luč sveta, moramo tudi sami zahajati v molitev tišine, molitev osebnega srečanja in pogovora z Očetom. Moramo se nenehno kakor psalmist, "zamakniti v svetišče", da bi uzrli Njegovo moč in slavo, spoznali Njegov pogled in njegovo voljo, se skrili v senco njegovih peruti in okusili moč njegove desnice, ki svoje vedno podpira in vodi. Tako bo naša duša lahko okusila najboljša jedila ter se nasičevala z veseljem Njegove prisotnosti, nato pa drugačna vstopala na pota življenja.
In še nekaj se zgodi tam, na samem. V tišini molitve se razkriva odgovor, ki ga postavlja Jezus: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" In v tišini molitve se rojeva vprašanje, ki je prav tako pomembno: "Gospod, kaj pa ti praviš, kdo sem?" Zelo pomembno vprašanje, ki je prav, da ga Očetu postavi sleherno srce. In tam, v tišini molitve, se razodene odgovor.
Kdor to vedno znova odkriva v pogovoru z Gospodom, se ne utrudi in ne omahne ne naveliča in ne postane brneč zvon ne zveneče cimbale, ampak ostaja priča Kristusa, živega in resničnega Mesija, ki išče in ljubi tako dolgo, dokler vsi ne spoznajo Očeta. Edino ta resnica lahko na obraze povrne lepoto dostojanstva iz katere in za katero smo ustvarjeni!
Zato... ne bojmo se biti med tistimi, ki vznemirjajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar