sobota, 04. junij 2016

Bog, ki se ne heca!

10. nedelja med letom

Kjer je Bog, tam je vstajenje in življenje. Drugače ne more biti, kajti Bog ne more ostati v zaprtem grobu. Prihaja vanje, da odpre skalovje in vrne življenje, prihaja pa tudi pred že odprte grobove, v kaetere smo včasih, kakor Marija Magdalena, nepremično in obupano zazrti ... in nas obrača. V drugo smer, v življenje, k bratom.

Danes se srečamo s tremi odlomki, ki vsak na svoj način opisuje Božje milostno delovanje, ki vodi k vstajenju in polnosti življenja.

1) V prvem berilu to milostno prebujenje in vstajenje doživita vdova iz Sarepte ter prerok Elija. Preko vdovinega sina. Kajti onadva sta tista, ki sta doživela obujenje, morda še bolj milostno in bolj čudežno kakor bolni sin.
Vdova v Sarepti je tista, ki je upala takrat, njej popolnoma neznanemu Eliju, dati zadnje prgišče moke in zadnje kapljice olja, četudi ni vedela ali se bodo prerokove besede o tem, da bo za vse dovolj, tudi uresničile. Tvegala je in kakor vdova v evangeliju od svojega uboštva dala vse, kar je imela za preživetje (prim. Mr 12, 41-44).
In prav tam, ko damo vse, Gospod vzame, blagoslovi in v obilju vrne. Tako On dela in tako je storil tudi vdovi. In vendar se njena vera ponovno znajde na preizkušnji. Edini sin zboli in umre. Bolečina, ki zareže v dno srca in se zdi, da jemlje vse, še zadnje, kar nam je bilo dragoceno. Takrat se pojavi dvom, takrat se zdi, da smo bili prevarani celo od Gospoda.
Komu se takrat kakor vdovi ne sproži krik srca: "Kaj hočeš od mene?"
Kaj hočeš od mene Bog? Prišel si, da usmrtiš mene in vse, kar je meni drago...

Vendar Bog odgovarja drugače, On pokaže rešitev tam, kjer je človek ne vidi več. Je pa ponovno potrebno izpustiti vse, zaupati do konca in tvegati, da je tisto najdragocenejše vzeto iz naročja. Vdova je namreč ponovno morala razpreti dlani, razpreti naročje in Eliju pustiti, da je iz njenega naročja vzel sina.
Izpustiti takrat, ko bi z vsemi močmi oklepali, je čisto dejanje vere. Ne čustev, ampak vere. S tem Bogu ponovno odpremo vrata, da vstopi in stori.

Vdova in prerok Elija sta ponovno bila na preizkušnji zaupanja v to, da Bog tisto, kar je podarjeno, tudi preobrača in v obilju vrača.
Ja, tudi Elija, kajti tudi on je nenehno padal in rastel ob svojem Bogu. Tudi on je na eni strani nerazumevajoče pogledoval proti temu nerazumljivemu Bogu in spraševal: "Gospod, moj Bog, mar hočeš spraviti v nesrečo celo to vdovo, pri kateri gostujem, in ji usmrtiti sina?" ter na drugi strani vedel in veroval, da samo ta Bog lahko da življenje tam, kjer človek ne more ničesar več... Tudi on je potreboval vnovično vstajenje, vnovično doživetje in potrditev vere, da tam, ko človek da vse, Gospod stori. In je storil.

2) Drugo milostno vstajenje, ki ga Bog dela v našem življenju, je vstajenje, ki ga predstavlja apostol Pavel. V drugem berilu beremo njegov zagovor Galačanom, v katerem opravičuje svoje apostolstvo in brani verodostojnost evangelija, ki ga oznanja. Pavel je izbranec, ki je postal apostol po neklasični poti. Bog ga je peljal mimo običajne poti, danes bi rekli mimo obične formacije, mimo od nas predvidene poti. Tako je. Bog dela izven shem, kar ne pomeni da so neketere sheme dobre in potrebne, vendar ne smejo postati merilo Boga. Tega On ne vzdrži, zato gre ven.

Pavel se je moral zaradi te svoje neklasične poti precejkrat zagovarjati, vendar je prejel avtoriteto oznanjevanja od samega Boga. Enako velja za nas, kajti vsi mi smo pri krstu prejeli avtoriteto oznanjevanja edinega resničnega evangelija. S svojim življenjem in besedo. Bodisi prilično ali neprilično, takrat, ko ploskajo in takrat, ko mečejo ven iz shodnice.

Smo pa tudi mi v tem našem poslanstvu vedno znova potrebni vstajenja, ki ga je doživel Pavel. Padca z lastnega konja fiksnih prepričanj, kateremu sledi ponižna "slepota" in potreba po vodenju Drugemu, nato pa vstajenje in odprtje duhovnih oči, ki vidijo drugače, vidijo bistvo in vidijo to, kar kaže Bog. Nenehno potrebujemo to spreobrnenje znotraj življenja, ki ga živimo. Potrebujemo to Magdalenino obrnenje od groba proti življenju, proti bratom.

In za to naše spreobrnenje, lahko bi rekli vstajenje, Gospod prihaja v naše življenje. Da bi nas obrnil v pravo smer, v Njegovo, tisto, ki zahteva nenehno ponižno poslušanje in sledenje. Kajti po tem vstajenju ni več človek glavni protagonist, ampak končno Bog sam.

3) Tretje vstajenje, ki ga Bog dela v našem življenju, pa je usposabljanje za zdrave in odrasle odnose, nujne za to, da med nami ponovno vzklijejo občestva in Cerkev resnično postane prijeten dom za vse.
To je vstajenje mladeniča iz Naima. Mladeniča, ki bi moral biti poln življenja, a paradoksalno nepremično leži na nosilih, ki jih nosijo drugi. Tako ta mladenič postaja simbol slehernega kristjana, ki bi moral ne glede na starost in okolje, biti poln Božje novosti, poln življenja in vedno nove svežine Duha, a ostaja negibno mrtev, nemočen, potreben, da ga nosijo drugi.

Enako velja za naše medsebojne odnose. Tam, kjer naj bi kar vrelo od življenja, se pogosto zgodi, da se znajdemo kakor nemočni mrliči, brez besed in ubiti od osamljenosti ali pa naporov in nerazumevanj. V ta sprevod mrtvih kristjanov vstopa Kristus s sprevodom tolikih živih prič vere in zmage. Ustavi mrtvi sprevod, izreče Besedo, ki edina nosi dih življenja in mladeniča obudi, torej postavi na lastne noge. Evangelist Luka o tem milostnem dejanju usmiljenja tako poroča: "Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: "Mladenič, rečem ti: Vstani!" Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi."

Obujen kristjan je torej tisti, ki ne potrebuje več drugih, da vlečejo naprej, ampak začne sam, stopi prvi, naredi nekaj, kar bi si želel od drugih. Obujen kristjan je tisti, ki kakor mladenič po obujenju, začne govoriti. Pomeni, da ni več nem in brez besed, ampak postane poln Besede, ki se širi na druge. In nenazadnje je vstali kristjan tisti, ki je vrnjen v naročje materi, torej tisti, ki zmore ponovno vstopati v občestvo, tisti, ki je vrnjen v odnose, da bi ti postali vir življenja in zdravilo proti grehu, ki osamlja in ubija.

Naš Bog se torej ne heca in ne zapravlja časa! Vstopa v grobove, tiste zaprte in odprte ter pelje stran, na drugo stran, v življenje, k bratom. To je resnično spreobrnenje.
Je pa tudi Bog, ki potrebuje človekovo zaupljivo vero, ki potrebuje tisto drobno "prgišče moke in olja", zadnjo človeško moč, izročeno Njemu, da lahko stori čudovite stvari.
Samo tako vstajajo novi, živi in obujeni kristjani, ki lahko stojijo na svojih nogah, govorijo Besedo in živijo občestvo.

Mislim, da se takega Boga bojimo in hkrati upamo, da ne bo odnehal, da se ne bo odmaknil, ampak vztrajal do konca in vedno znova izrekal: "Mladenič, rečem ti: Vstani."

On te Besede izreka zares. In tudi v nas je nekaj, kar si neskončno želi, da bi ga vzeli zares. In ko se ti dve volji srečata, se lahko zgodi! Živi človek - največja slava Boga.

Ni komentarjev:

Objavite komentar