Danes, ko praznujemo rojstvo največjega med preroki, je prav, da se spomnimo tudi svojega rojstva in se dotaknemo naše poklicanosti k preroštvu.
Danes je rojstvo otroka velik dar, kajti mnogo jih je, ki nikdar ne ugledajo luči življenja. Prevečkrat je zato za nas ta "biti tu" samoumeven in brez drže hvaležnosti. Potem pa je tu še Gospod, tisti, ki je vsakemu od nas, celo nerojenemu, dal posebno poslanstvo. On nas je poklical že ob rojstvu, nam dal ime v materinem naročju.
Ime ima v celotni zgodovini izvoljenega ljudstva izreden pomen. Je kakor globoko sporočilo bistva človeka. Vsak od nas ima ime, ki so mu ga dali starši in ki nosi velik pomen, obstaja pa tudi ime, ki ga vsakemu daje Bog, ime, po katerem nas Bog sam kliče in vabi na osebno pot za njim.
To je ime, ki se mora človeku razodeti. Je ime, ki naznanja novega človeka, odločenega, da ne sledi več človeškim pričakovanjem, ne temu, kar od njega hočejo drugi, ampak temu, kar od njega želi Bog. Tako starozavezni Jakob, ki se je vso noč boril s svojim Bogom, zjutraj prejme ime Izrael, ker je zmagal. Janez Krstnik ostane Janez in ne Zaharija. Simon postane Peter, skala. In tako vsak od nas prejme ime, ki skrivnostno razodeva njegovo poslanstvo.
Dal mu bom tudi bel kamenček in na kamenčku bo napisano novo ime: tega ne pozna nihče, razen tistega, kdor ga prejme." (Raz 2, 17)
Pomembno se je torej zavedati, da smo poklicani, da imamo poslanstvo. Toliko bolj je to pomembno, ko v življenju pridemo v razne preizkušnje, stiske in pred neprehodna "Rdeča morja", ko se pot naprej zdi zaprta, nazaj pa se vse zazdi nesmisel.
V taki noči srečamo tudi preroka Izaija, ki pravi: "Zaman sem se trudil, za nič in brez koristi sm potratil svojo moč."
A prav v takih trenutkih je pomembno, da kakor Izraelci, zavpijemo h Gospodu, kajti On sliši in odgovarja. Ko se človeku zazdi, da je vse izgubljeno in vsaka obljuba prelomljena, Bog ostaja zvest in ne pozablja. On misli zares. Preroku Izaiju Gospod ponovi obljubo in odgovori: " ... zato te postavim za luč poganskim narodom, da boš moje zveličanje do konca zemlje."
Po krstu je vsak od nas prejel obljubo in poslanstvo: Ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš pred Gospodom pripravljat mu pota.
Da pa bi bili resnično preroki Najvišjega in ne samih sebe, nas Beseda vzgaja k trem pomembnim stvarem:
1) Prerok je lahko samo tisti, ki je že kdaj izkusil temino noči, nesposobnost človeške bede ter na drugi strani zvesto ponavljanje in tudi izvršitev obljube Očeta. Včasih je tema nemoči potrebna, da se človek zave, kako moč preroštva ne izhaja iz človeške moči, ampak od Boga samega. Da se zave, kako sam ne zmore nič. Evangelist Luka navaja, da je bil Janez Krstnik do dneva, ko se je prikazal Izraelu, v samoti. Samota pa rodi preizkušnjo in zavest omejenosti, ki srce odpre Drugemu.
2) Prerok je samo tisti, ki kaže na Boga, ki luči ne obrača nase, ampak na tistega, ki ga pošilja. Janez Krstnik je tu čudovit zgled resničnega preroka, ki pokaže, kje je središče: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta."
Vse njegovo življenje je bilo eno samo manjšanje zato, da bi drug rastel. Bilo je umiranje, da bi drugi zaživel, bilo je iskanje ljudi, da bi jih ne priklepal nase, ampak pripeljal k resnični Luči. On je tisti ženinov prijatelj, ki se iz srca veseli, ko zasliši Ženinov glas in lahko njegov utihne ... taka drža pa se ne more roditi drugje kakor iz temin, kjer človek spozna, da je resnična Luč izven nas in nas presega.
3) In nenazadnje je v službi preroštva pomembno, da se Gospoda nikdar in z ničemer ne pogojuje, ampak dovoljuje, da ostaja Bog. Za sprejem Božjega načrta je namreč potrebno izpuščanje lastnih načrtov, potrebno je odpiranje vrat, oken, včasih tudi rušenje sten. V tem sta nam čudovit zgled zapustila Zaharija in Elizabeta.
Iz lastne sterilnosti, v kateri sta tudi pred Bogom morala vse storiti sama - bila sta namreč zelo pravoverna in zvesta postavi - sta bila poklicana v rodovitnost, kjer sta morala izpustiti stvari iz svojih rok. Prekinila sta vsakršno težnjo po tem, da bi ona ali pa sosedje določali identiteto temu otroku in s tem določali pot Gospodu. "Nikakor, ampak Janez bo njegovo ime!"
Takrat sta postala rodovitna. Takrat, ko je Zaharija zmogel popolno odpoved temu, da bi s tem otrokom imel svoje načrte, si ga prilaščal in Bogu postavljal meje, je ponovno lahko spregovoril. Obljuba angela se tako ni izpolnila ob rojstvu, ampak šele osmi dan po rojstvu, ko so dete obrezali in je tudi Zaharija sprejel držo svobode. Takrat je življenje ponovno steklo.
Učimo se te dni ponižnosti in svobode teh ljudi, ki so zmogli na široko odpreti vrata presenečenjem Boga, ki gre vedno izven vsakršne naše predstave ali sheme. Učimo se od Janeza Krstnika, ki je premogel ponižno srce, ki si je upalo ostati prazno, brez pogojev, brez lastnih idej o Odrešeniku, in odprto, da ta Njegov prihod, kakršen koli že, sprejme.
Edino tako bomo dovolj majhni, da po nas začne delati velike stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar