Brezmadežni ...

Praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije

Potem, ko je Adam jedel od drevesa, se je začela drama padcev in bojev. Izgubljanj in iskanj. Zablod in ujetosti. Nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti, kajti vse je sprejelo in nosilo nekaj strupenega.

In ko je Bog po tem ponovno prišel v vrt po Adama, ga naenkrat ni več našel, kajti skril se je.

To namreč dela greh. Osvaja, vleče, obljublja, ko pa človek naposled ugrizne, kača umolkne, vzame, sleče, rani in izgine … Tako človek ostane sam in nezavarovan. In se skrije. Tudi pred Bogom, ki ga nič več ne dojema kot ljubljenega Očeta, temveč kot tekmeca in tistega, ki bo kakor kača ranil in vzel. Človek se skrije pred Darovalcem, posledično pa tudi pred darom. Žena tako ni več dar, ampak postane kriva. Začne se torej doba »figovih listov« …

"Kje si Adam?" odmeva po tem vrtu, v katerem je bila pretrgana lepota tistega svetega druženja, ko se je človek sprehajal s svojim Stvarnikom.

"Kje si človek?" odmeva v hladni noči Betlehema, ko se Dete rodi na svet, ko prihaja tista resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. 

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli (Jn1, 9-11). Skrili so se, ker so vedeli, da so "nagi".

Ko okužena človeška duša zazna obiskanje, se ustraši in skrije. Pa naj bo to bližina moža, žene, prijatelja, soseda ali Boga samega, ko pride s svojo Besedo in svojim navdihom. Ker so oči otemnele in je zaradi pika enega človek ogrožen pred vsakim.

Druga lastnost padle narave je, da vselej išče krivca. Običajno v drugem, pogosto tudi v sebi, vedno pa nenasitno išče tistega, ki je zlo povzročil!

"Žena mi je dala od drevesa in sem jedel." In žena: "Kača me je zapeljala in sem jedla."

"Ti si kriv, ti ..ti ...ti ..." 

Kako globoko je v nas zakoreninjena izguba raja, kako težko sprejmemo to pogrešanje! In kako težko nam je v odnosih prevzemati odgovornost! Ne krivde, ki zablokira, ampak odgovornost, ki pelje naprej. Res težko, ker se tudi v odnosih dogajajo stvari, ki se nekoč niso in ki spominjajo na ta tako pogrešani raj.

  

Tretja stvar, ki je skrita v strupu greha, pa je nevoščljivost in zavist. "Kača" je bila nevoščljiva prvemu človeku, ker je bil oblečen v Božjo slavo. In ker je sama to slavo izgubila, je zavistna, zato še danes ne prenese, da bi jo človek imel. In sika naprej …

Bog in Oče pa, ki nas od prvega trenutka ni nehal ljubiti in vse od prvega padca ni nehal iskati, nas je hotel nazaj. Kajti že pred stvarjenjem sveta nas je izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred Njim. 

V ljubezni nas je vnaprej odločil, da bomo ostali Njegovi ljubljeni otroci. In ker nas drugače ni mogel dobiti nazaj, kakor da je ozdravil to padlo naravo, je poslal Sina, ki je na svoje telo prevzel padlo naravo in jo ponovno dvignil do sijaja Božjega veličastva.

Oče je hotel dobiti nazaj svoje sinove in hčere, zato nas je v Njem (Sinu) blagoslovil z vsemi nebeškimi blagoslovi. 

In kakor nobeno zdravilo, naj bo še tako učinkovito, ne deluje, dokler ne pride v bolno telo, se z njim spoji in poveže v eno, tako tudi Bog ni mogel odrešiti od greha ranjene človeške narave, dokler ga ta narava ne bi sprejela in postala eno z njim. Toda prav ta, od greha ranjena narava ves čas beži, se upira in skriva. Kaj je torej storil Oče?

V svoji usmiljeni ljubezni je tam, v skritem mestecu Nazaret, varoval in pripravljal srce, vnaprej obvarovano izvirnega greha, edino srce, ki tako pred Njim ni zbežalo in se skrilo, temveč ga z odprtimi rokami sprejelo. 

Ob obisku angela Marija ne pobegne in skrije kakor Adam, temveč ostane in prisluhne!

Ob nerazumevanju ne obtožuje nikogar, ampak ostaja pred tem, česar ne razume, ponižnain odprta: "Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?" 

Svoje rodovitnosti ne postavlja v drugega, ne sklicuje se na počasnost ali neustreznost drugih, ne krivi nikogar, temveč vse pričakuje od Boga. Zato je devica, zato je čista, zato je Brezmadežna.

In nenazadnje Marija, vnaprej obvarovana »kačjega strupa«, ni ljubosumna in ni zavistna. Ko izve novico o tem, kar je Gospod storil Elizabeti, takoj obišče svojo sorodnico in z njo deli veliko veselju, ki ji ga je storil Gospod. Niti za trenutek je ne vidi kot tekmico, niti za trenutek se z njo ne primerja, temveč se je iskreno veseli velikih Božjih del v sebi in tistih, ki jih srečuje. To je raj! To je odrešena narava!

Tako je Bog v Mariji našel srce, ki je zmoglo dopustiti, da sta se človeško in Božje staknila, prepletla in postala eno. Po njej je Jezus postal pravi človek in ostal pravi Bog. To je bila edina pot, da sta se združili padla človeška narava in zdravilna Božja moč. Zdravilo je torej lahko postalo učinkovito!

Po Njej, ki je izrekla svoj:" Zgodi se!" je bila z Jezusovo smrtjo in vstajenjem "kači" strta glava in odvzeto želo strupa. Tako je Sin, poslušen Očetu, na lesu križa dokončno ozdravil človeško naravo.

Ker pa je kača človeka ranila na peto, ostajamo na tem svetu še v boju med dobrim in zlim. Ostajamo tisti, ki se moramo vedno znova odločati, kateremu glasu bomo verjeli - kačinemu ali Božjemu. Ostaja boj, ker smo bili pičeni, vendar je sedaj očitna razlika!

Z utelešenjem in odrešenjem Kristusa je naša narava ponovno prejela sijaj Boga. Postala je ozdravljena in osvobojena za svobodo. Svoboda pa je prav v tem, da človek ponovno zmore izbirati dobro!

Odgovornost sicer ostaja na nas, kajti časa, ko človek za greh še vedel ni, ni več, vendar je človek prav po Brezmadežni in njenem Sinu sposoben, da izbere raj. Že tu dol!

Tako torej, ko naslednjič prejmemo nova ponudbo obeh - pšenice in plevela, z Marijo prisluhnimo obisku Boga in ne pobegnimo. Vprašujmo in ne obtožujmo. Se z drugimi veselimo in z njimi ne tekmujmo.

Osvobojeni in usposobljeni smo bili namreč prav za to! Da sprejmemo Besedo, ki prihaja, kajti vsem, ki  jo sprejmejo, daje moč, da postanejo Božji otroci, ljubljeni in sveti!