petek, 09. december 2016

Gospodovi osvobojenci

3. adventna nedelja - Gaudete

Bog se razodeva skrivnostno. Tam, kjer se ga še ne pričakuje in drugače kot bi ga pričakovali.

Tako Izaija kliče in oznanja puščavi in goljavi, pustinji in suhi deželi srca, naj se raduje in naj cveti kakor narcisa, kajti dano ji bo veličastvo Karmela in Šarona. Kako pomembno je gledati z očmi vere predno vidimo z očmi telesa! Kako pomembno je videti onkraj tega, kar je človeško.

Izaija spominja in krepi ujeto ljudstvo v Babilonu, obenem pa tudi nas, tolikokrat izgnano ljudstvo v sužensjtvu zahtev in glasov sveta. Srcu, ki se počuti kakor posušen vrt, tako obljublja dež blagoslova. Suhi zemlji polni razpok obljublja cvetenje narcis. Utrujenim rokam in klecavim kolenom trdnost in pogum, kajti On prihaja, da reši!

Dobro je človeku, da se zave svoje meje. Dobro je, da izkusi, kako sam ne zmore oživiti svojega suhega vrta, ampak potrebuje Boga. Dobro je okusiti svojo majhnost, kajti takrat se srce razpre in hrepeneče zazre v tistega, ki prihaja in ki edini lahko reši in zasužnjeno ljudstvo spreminja v Gospodove osvobojence.

Ta proces pa se ne dogaja samo v adventnem času, ampak nenehno, zato je kristjan tisti, ki preprosto IMA razlog za veselje! Četudi se počuti kot presušena zemlja, četudi so se kolena omehčala in roke izgubile pogum, vendarle ima razlog veselja. Kamorkoli namreč pride On, se zgodi nov polet, nova prihodnost. Ne gre drugače, ker je On zažetnik življenja. Potrebuje le puščavo, ki sprejme. In zgodijo se narcise!

Zato, potrpimo do Gospodovega prihoda! Ker On zagotovo pride. Kakor poljedelec potrpežljivo čaka zgodnjega in poznega dežja za svoj pridelek in ve, da je odvisen od vremena, tako naj kristjan pričakuje obiske Boga, ki prinašajo rodovitnost! Včasih za hip začnemo verjeti tolikim ponudbam v srcu, ki nam zagotavljamo, da bodo stvari zacvetele šele, ko jih bomo prevzeli v svoje roke, a ni tako.
Preroško srce to ve, zato zmore počakati in potrpeti ter se obenem že veseliti! Tudi takrat, ko se narcis še ne vidi. Kajti kristjan jih vidi in ve, da Gospod ob svojem času na Njegov način pride in dela. Čudovite stvari.

Vendar je tudi Janeza, največjega med preroki, stil Jezusovega delovanja presenetil. Ni ga pričakoval. On, oblečen v kameljo dlako in veliki naslednik preroka Elija, oznanja z močjo, s silo, z glasnim vpitjem: "Gadja zalega!"
Potem pa pride Jezus, ki "še nalomljenega trsa ne zlomi" , temveč le vztrajno, spoštljivo in dostojanstveno ozdravlja. Vrača vid, vrača sluh, vrača gibljivost nog, vrača svobodo, kjer je greh zasužnjih, suhi deželi daje cveteti in obuja krasoto Karmela in Šarona! On vrača raj.

In kakor se je Elija moral spreobrniti in iz grožnje ter poboja prerokov na Karmelu preiti v ponižno držo pred Gospodom "rahlega, tihega šepeta", tako je pred istim križiščem tudi Janez, zmeden in v ječi. Ta dolgo napovedovani in pričakovani Mesija prihaja z močjo, ki preseneča. Ker prihaja kot moč majhnih, ker prihaja kot moč, ki premika gore ne da bi ob tem zbujala pozornost ali povzročala trušč. Grmenje, potresi, vihar se morata umakniti rahlemu tihemu šepetu.

Enako tudi danes. Prevečkrat tudi sami Bogu določamo stil, ki bi ga moral prevzeti v našem življenju. Hočemo ga udarnega, glasnega, vpijočega, takega, ki bi zbujal pozornost in bil opažen. Toda ne. On prihaja tiho, spoštljivo, rahlo, da bi človek lahko ostal svoboden v tem ali ga sprejme ali ne. Ali ga potrebuje ali ne.
Roka je ponujena, cvetenje puščave je pred očmi, hrome noge dobivajo moč. Izobilje milosti je pred nami, in vendar se moramo sami odločiti ali želimo postati del tega ali ostati gledalci na tribunah.

In kdorkoli ga sprejme, dobi moč, da postane nova stvar - novi raj, v katerem prebivata Bog in človek skupaj. Kot eno.

Dovolimo srcu, da veruje in vstopi tja, kamor ga tako vleče in kamor se hkrati tako boji. V logiko Boga, ki preseneča s svojim stilom, a daje vse, kar človek potrebuje. In Mu pustimo, da tudi nas preseneti s svojim stilom.




Ni komentarjev:

Objavite komentar