Čas se je dopolnil

Polnočnica

Končno! Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.

Prišel je - ta sveti večer, poln pričakovanja in negotovosti. Poln radosti in obenem skrbi. Za Marijo in Jožefa to ni bil enostaven večer. Soočala sta se z negotovostjo tujine, doživljala sta skrb in strah, ko sta hodila od vrat do vrat in upala, da bo nekje prostor tudi za njiju. Morala sta zaupati, četudi je vse govorilo nasprotno. V tem je moč vere. Ko zaupamo takrat, ko še ne vidimo. Ko verujemo takrat, ko še ni jasno. In Oče poskrbi. Ker je Oče, ker je Ljubezen in ker preprosto svojih otrok ne more pustiti samih.

Vendar prav Oče v svoji ljubezni svojega Sina ni poslal v bogastvo udobja, ampak v preprost, reven hlev. Hotel je pokazati, da išče in ljubi, kar je preprosto, čisto in lepo. Vse, kar je očem tega sveta prikrito. In hotel je povedati, da hoče vstepiti v naše hleve. V tiste prostore naših življenj in odnosov, v katere ga ne želimo spustiti. Tam trka na vrata.

Prišel je ponoči. Tiho, nežno in nevsiljivo. Da bi ga sprejeli tisti, ki želijo. In vsakemu, ki ga sprejme, da moč, da postane resničen Božji otrok, resničen otrok luči. 

Mariji se je dopolnil čas poroda, ko sta bila z Jožefom na poti, stran od doma, stran od domačih. Takrat, ko je človeško gledano bil najbolj neprimeren čas. Kolikokrat tudi sami v svojem življenju, posebno ko gre za velike stvari, doživljamo, da čas še ni pravi. Radi bi še vlekli, ker se bojimo odločitev, bojimo se “porodov” in vsega, kar je v našem življenju novega. Bog pa nam kaže, da je čas. On nas spodbuja, da mu zaupamo in pustimo, da se zgodi. Zato tisto, kar se nam zdi neprimerno, s svojo prisotnostjo spreminja v primerno in neugoden čas pretvarja v čas, pripraven za dejanje vere in ljubezni. 

Ljudje hočemo drugega najprej razumeti, da bi ga vzljubili. Bog nas vabi, da Njegovo najprej vzljubimo, da bi lahko razumeli.

To je tudi sveta noč, v kateri je angel dejal: »Oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.«

To je sveta noč, v kateri si je Najvišji privzel naše, človeško telo in se za vedno zavezal, da bo Emanuel – Bog z nami. Zato je to sveta noč, noč veselja in radosti, sveta noč, ko naj naša srca prekipevajo v hvaležnosti nad ljubečo skrbjo Očeta, ki nam je poslal Odrešenika. Edinega, ki nam je lahko vrnil veselje in življenje. 

Naj bo nocoj v našem srcu ponižna hvaležnost nad Sinom, ki je zapustil udobje Očetovega objema in se spustil k nam. On, bogat, je postal ubog zato, da bi mi obogateli. On, oblečen v sijaj nebeške slave, je to slavo zapustil zato, da bi grešnemu človeku vrnil izgubljeni sijaj in On, ki ima za seboj angele, ki mu služijo, se je naredil popolnoma potreben in ubog zato, da bi ne izgubil tako ljubljenega človeka. Veliki Božji sestop, ki se dogaja vsak dan znova. Odgovorimo nanj s tem, da vsaj enkrat umolknemo in v srcu pokleknemo pred učlovečenim Bogom!

Jezus se je rodil v času vladanja cesarja Avgusta in v času kralja Heroda. Oba sta bila prestrašena človeka, saj sta se bala le za svoj obstoj. Vsak jima je postal nevaren in grožnja, tudi Otrok, ki se je rojeval v Betlehemu. Zaradi ukaza cesarja Avgusta, ki je od svojega ljudstva hotel davke, sta Jožef in Marija morala zapustiti varen in poznan Nazaret in se odpraviti v Betlehem. Zaradi sovraštva kralja Heroda, ki je Dete iskal, da bi ga umoril, sta morala bežati v Egipt in ostati tam ne da bi vedela za koliko časa. Ko človek zavrne Boga in postavi na to mesto samega sebe, začne ubijati. Ko človek ne prizna, da je ustvarjeno bitje, ki potrebuje in tudi ima Očeta, postane ogrožen in napadalen. Takrat izgubi brate in sestre, ki zanj postanejo sovražniki. 

Nocoj sva na vrsti ti in jaz. Kdo bo Kralj najinega srca? Bova pustila, da to novorojeno Dete, pričakovani Odrešenik, postane ne le Kralj vesoljstva, ampak tudi Kralj mojega in tvojega srca? Od tega zavisi marsikaj ...

Novorojeni se je najprej razudel pastirjem, preprostim, majhnim, zadnjim ... Ker so bili čistih oči. Ni jih namreč slepil blišč lučk in hrup Betlehemskega mesta. Zato so lahko sprejeli sijaj nebes, lahko so videli angela in njihova srca so lahko sprejela veselo novico. 

Klic te noči je tako tudi klic po osvoboditvi blišča, ki tiša praznino, je pa ne napolni! Po osvoboditvi zamer, "neporavnanih računov", miselnosti, ki ubija, ker se boji sama zase. In je klic, da bi svoja srca odprli edini in resnični Luči, ki se prav nocoj rojeva na ta svet. 

Čas se je dopolnil. Gospod je prišel, da bi v nobeni okoliščini ne bili več sami. Tukaj je. In kakor je nekoč nežno potrkal na vrata src Marije in Jožefa, danes trka na vrata naših src. Ne išče palače, išče pa srce, ki ga je pripravljeno sprejeti. Naj v nas to noč najde prostor!