nedelja, 08. januar 2017

Na bregu Jordana

Nedelja Jezusovega krsta

Danes se Beseda kar šestkrat dotakne vprašanja pravičnosti. In kako trdo ta beseda zazveni človeškim ušesom, kako neizprosno zahteva poravnavo računov in izterjatev davkov, ki so nam jih, po našem mnenju, drugi še dolžni. In vendar to ni pravičnost o kateri piše prerok Izaija. To ni pravičnost Gospodovega služabnika, ki bo narodom delil pravico in o katerem pišejo Pisma.

1) Božja pravičnost je namreč pravica do usmiljenja. Božja pravičnost je storiti vse, da bo vsak lahko izkusil usmiljeno obličje Boga, izkusil, kako se odpirajo naše slepe oči in kako se odpirajo vrata zaporov in ječ, ki smo si jih ustvarili. Božja pravičnost je pravica vsakega, da sreča Njegov pogled, občuti Njegovo srce in sliši njegov Glas.

Zavoljo tega je prišel Sin, da bi narodom delil pravico. Ne deli je z ekstremi niti s posebnimi efekti, kajti On ne bo vpil, ne bo kričal in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsa ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil. Deli jo namreč z vztrajno navzočnostjo. Ne deli je v senzacijah, ampak z zvestobo: "Zvesto bo delil pravico. Ne bo opešal in ne klonil, dokler ne bo vzpostavil pravice na zemlji in dokler otoki ne bodo dočakali njegove postave."

To je naš Bog. Tisti, ki prihaja in sestopa, da bi vsi dobili pravico do Obličja, ki je usmiljeno, do svetlobe, ki je od greha ranjene in slepe oči ne morejo zaznati. Iz tega logično sledi to, kar Peter vzklika, namreč, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna. Tisti torej, ki obleče Kristusa in deli usmiljenje, tisti, ki ve, da je poslan v svet zato, da bi postal luč narodom, da bi odpiral slepe oči in izpeljeval jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi. To je poslanstvo vsakega kristjana, vsakega, ki je krščen v Kristusa, vsakega, ki je Kristusa oblekel.

2) Pravico, da se smemo imenovati kristjani, smo tudi mi prejeli po velikem usmiljenju. Po sestopu Sina, ki se tam, ob Jordanski reki postavi v vrsto z grešniki, ne da bi ob tem dal slišati svoj glas. Priča smo le tihim besedam dialoga z Janezom: "Pusti zdaj, kajti spodobi se nama, da izpolniva vso pravičnost." Spodobi se, da v Sinu vsak prejme pravico do novega, Božjega življenja.

S tem sestopom pa že kaže na veliki sestop trpljenja, smrti in vstajenja. On, Jagnje Božje, prihaja in se spušča v globino Jordana, v predpekel izgubljenega človeštva in v tisti globini izreka prerokbo, ki jo je oznanjal Izaija: "Jaz, Gospod, sem te poklical po pravici in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči, izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi." 

Samo tisti, ki ga je Kristus našel na dnu lastnega "Jordana greha", ga prijel za roko in potegnil ven, zmore delati ista in še večja dela, kot jih je delal Kristus sam. Potopljeni in vstali v Njem, smo po krstni milosti postali tisti sinovi in hčere, nad katerimi se razlega ljubeč glas Očetove potrditve in veselja.

3) Podoba goloba, ki se spušča nad Jezusa in je simbol Svetega Duha, Njegovega maziljenja, nas spomni na goloba, ki je Noetu naznanil konec potopa in začetek umitega stvarstva. Takrat je golob nosil le oljčno vejico, danes se nad Jezusa spušča Duh v podobi goloba in ga mazili s krizmo, sadom oljk, ki so se pustile zmleti v torklji Getsemanija. Getsemani namreč pomeni stiskalnica. "Noetov golob" je šele naznanjal to, kar se bo v polnosti zgodilo z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem.

Samo On, ljubljeni Sin, je lahko postal tisti "stisnjeni sad", iz katerega je priteklo olje, posvečeno v krizmo in vsem nam vrnilo dostojanstvo sinov in hčera. Samo On je tisti, ki se je lahko brezmadežen spustil v predpekel Jordanskih globin in iz temin ječe ujetega človeka potegnil v svobodo življenja. Samo On je lahko opral in posvetil to vodo in z njo vse stvarstvo.

Ne da bi pri tem vpil ali kričal, ne da bi zlomil nalomljeni trs in ne da bi ugasil tleče stenje. Le zvesto je vsakemu, ki ga je srečal, delil pravico. Pravico do Božjega otroštva, pravico do tega, da se je sleherni človek "Jordana" srečal z njegovim usmiljenim pogledom in v Njem izstopil na breg - v vstajenjsko jutro. Tako je tudi danes. Ne vpije in ne kriči, ne lomi in ne gasi, vendar prihaja, sestopa in ostaja sredi med nami. In kdorkoli ga sprejme, mu da moč, da postane Božji otrok (Jn1,12).
Kdorkoli ga sprejme, Jezus z njim takoj stopi iz vode. na breg, kjer se odprejo nebesa, kjer se odpre pot vstajenja.

Naj bo današnja nedelja za vse nas spomin in opomin na to, kar smo prejeli pri krstu.
Naj današnja Beseda v nas prebudi vprašanje ali res živimo kakor odrešeni in vstali, kakor tisti, ki so prešli iz smrti v žvljenje, zakaj takih pričevalcev išče svet!

Ne takih, ki bodo vpili in kričali niti takih ne, ki bodo z efekti kazali na moč našega Boga, ampak takih, ki bodo z vsakim svojim dejanjem kazali, da so nad seboj slišali glas: "Ti si moj ljubljeni sin, nat teboj imam veselje."

Pričevalcev, ki bodo živeli na bregu, vedoč, da so bili rešeni iz globin Jordana in si bodo prav zato tudi sami upali sestopiti v Jordane današnjega ranjenega človeštva in mu pokazali pot do bregov vstajenjskega jutra.


1 komentar:

  1. Kakšen prizor je moral to biti-odprta nebesa,očetov glas,Sveti Duh v podobi goloba,ki se spušča nad Jezusa.Na bregu reke Jordan se je razodela Sveta Trojica,kot še nikdar prej.

    OdgovoriIzbriši