1) Zagotovo so te preroške besede najprej namenjene Kristusu. On je prvi, ki je bil v Marijinem telesu upodobljen za Služabnika vseh služabnikov, prvi, v katerem se je poveličal Oče. On je tisti poslani, "da bi Jakoba spet pripeljal k njemu in Izraela zbral pri njem" in prvi postavljen za luč narodom in odrešenje do konca zemlje.
On torej, izvoljen in izbran, poklican in svet, prihaja kakor Jagnje, krotko in ponižno, tiho in brez vpitja k reki Jordan - kraju človeškega greha. Danes nam evangelist Janez še z drugega zornega kota približa Jezusov krst in Duha, ki se spušča ter postaja znamenje pripadnosti. Kajti krst je kakor glasna uresničitev resnice: "Ti si moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje." In je kakor vrnitev pripadnosti, kakor razjasnitev identitete. Janez Krstnik je Jezusa prepoznal po znamenju Duha, tako je tudi kristjan prepoznan po tem znamenju, ki se kaže v tem, da živi resnico tega novega Božjega življenja v njem.
2) Drugi, o katerem veljajo preroške besede Izaija, je Janez Krstnik. Že v Elizabetinem telesu upodobljen za služabnika Služabnika, tistega, ki je poslan za to, da Jakoba in Izraela zopet pripelje nazaj k Bogu, tistega, ki je postavljen za luč narodom, da bi mnoge pripeljal nazaj in pripravil pot Gospodu.
Janez torej, izvoljen in izbran, poklican in svet, stoji tam, ob reki Jordan, kraju človeškega greha in vpije. Na ves glas. Da bi pripravil pot in zravnal kar je krivo. Ko pa pride On, Služabnik služabnikov, Janez stori največji in najbolj spoštovanja vreden korak človeške narave. Začne se manjšati, da bi Jezus rasel. On, Ženinov prijatelj, se veseli glasu Ženina in on, ki nikoli ni kazal nase, sedaj lahko pokaže tistega, o katerem je ves čas govoril: "Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta."
Besede, ki jih slišimo pri vsaki maši. Andrej in še drugi učenec sta ob teh besedah šla za Jezusom, kaj pa mi? Komu sledimo, ko stopimo iz Cerkve? Koliko se mi znamo manjšati, da bi On v nas rasel? Koliko svojega glasu porabimo zato, da bi pripravljali pot Njemu, ki se tudi danes spušča v srca mnogih?
Janez je bil resnični prerok, ki je to zmogel, pokazal nanj in zanj dal tudi življenje. Evangelisti nam kažejo samo dve srečanji, ki sta se zgodili med Janezom in Jezusom. Eno pred njunim rojstvom, drugo po. Eno, ko sta se srečali materi in je takrat Janez poskočil od veselja, ker je prišel Ženin in tako že takrat dal prostor Njemu, Služabniku služabniko. Drugo, ko se odrasla srečata pri reki Jordan. Tudi takrat "poskoči od veselja", kajti prišel je "mož, ki je bil pred njim, kajti bil je prej kakor on". Zanj je prišel in bil poslan, da bi krščeval z vodo in pripravil prostor tistemu, ki krščuje z Duhom.
3) Tretji, o katerem veljajo preroške besede Izaija, smo mi. Že v materinem telesu upodobljeni za služabnike Služabnika, tiste, ki so poslani za to, da današnjega "Jakoba in Izraela", današnje ljudstvo zopet pripeljemo nazaj k Bogu. S krstom smo postavljeni za luč narodom, da bi mnoge pripeljal nazaj in pripravil pot Gospodu.
Mi torej, izvoljeni in izbrani, poklicani in sveti, stojimo tam, ob reki Jordan, na kraju tolikega človeškega greha in vpijemo. Včasih k Bogu, včasih k sočloveku, včasih pa zaradi lastne grešnosti na sočloveka. Vpijemo. A tudi nam je razodeto Jagnje Božje, ki je odneslo greh sveta in prišlo, da bi ga sprejeli ter tako zaživeli novost življenja. Tudi nam je bil pokazan in razodet On, ki dela vse novo in tudi mi smo vključeni v to dogajanje "ob reki", kjer se moramo odločiti. Ali bomo med tistimi, ki bi radi ostali v vernosti stare zaveze ali smo pripravljeni stopiti za Njim in z Njim izpolnjevati Očetovo voljo?
Jezus je preroške besede izpolnil. Janez je preroške besede izpolnil. In mi?
Gospod se svoje izvolitve ne kesa. "Ti si moj služabnik, Izrael, v tebi se bom poveličal."
Potrebuje in čaka pa na odgovor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar