petek, 06. januar 2017

Z Modrimi na pot

Gospodovo razglašenje

Oni so si upali - stopiti iz svojih varnih okvirjev in domačnosti, na pot. Zaradi zvezde. Danes bi rekli zaradi Besede, ki se je razodela. In kakor so se Modri ob tej zvezdi morali odločiti ali ji bodo dali pomen ali ne, tako se moramo vsakič tudi mi odločiti ali bomo Besedi, ki jo slišimo in v nas spregovori, dali pomen ali ne. Ji prisluhnili in ji verjeli do te mere, da ji bo sledilo konkretno dejanje ali se bomo raje delali, da se Beseda ni zgodila. Kajti Modri bi se lahko zvezde samo razveselili, jo proučevali, študirali, nato pa živeli enako naprej. Šele ko so se ji pustili voditi, se je ob njej in preko nje začelo spreminjati tudi njihovo življenje.

Danes mnogi Besedo poslušajo, opazijo, proučujejo, študirajo, nato pa živijo enako naprej. In vendar se šele tam, ko nekdo v srcu pred njo poklekne, stopi z njo v odnos in se ji pusti voditi, zgodi metanoia, spreobrnenje srca.

1) V tem je tudi razlika med človekom vere in človekom religije. Prvi je v Odnosu in se Glasu tudi pusti voditi ter preoblikovati, drugi pa je v pravilih in shemah, od katerih ne odstopa in v imenu katerih ubija človeka. S tem, da ga poreže po merilih in uporabi za to, da rešuje strukturo.Spregleda pa se življenje.

Vera je zato nekaj povsem drugega, ker je Odnos. Ta pa ne more ostati v kalupih, temveč se nenehno spreminja in raste. Zato je človek vere človek poti. človek dinamike, človek, ki služi življenju in ne strukturam.

Modri so bili ljudje vere, ker so prisluhnili, se podali na pot in se na tej poti pustili preoblikovati. Domov so se namreč vrnili drugače, spremenjeni, še več, spreobrnjeni.

2) Biti na poti pomeni tudi biti ponižen. V neznanem se nihče ne more "delati pameten", temveč mora ostajati ponižno pozoren na znamenja in ponižno pozoren na sočloveka, brez katerega te poti ne more izpeljati. Pot je torej vzgojiteljica poslušanja in gledanja znamenj ter vzgojiteljica pri razločevanju glasov in duhov.
Bil je glas: "Videli smo namreč, daje vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit."
In bil je glas: "Pojdite in natančno poizvedite o detetu. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!"

Tako zelo podobno zvenita, a tako zelo različen sad prinašata. Kako potrebno je torej, da se v svojem življenju naučimo razločevati glasove. Kajti zlo se bo nenehno oblačilo v oblačila dobrote, da bi pritegnilo človekovo srce, znotraj pa ostaja kakor grabežljivi volk, ki se obleče v volčjo kožo, kakor Trojanski konj, ki se zdi rešitev, v sebi pa skriva prevaro.

Modre je pot vere naučila ločevati, zato so Besedo, ki se jim je razodela v sanjah in jih opomnila, naj se ne vračajo po isti poti nazaj, vzeli zares. Njihova veličina je prav v tem, da svojo človeško modrost vseskozi dajajo v službo Božji modrosti, ki v središče ne postavlja sebe, ampak Boga samega: "Prišli smo se mu poklonit."

3) In nenazadnje je njihova veličina v tem, da so na tej poti živeli občestvo, živeli so Cerkev. Skupaj so se podali na pot, se prenašali, zagotovo tudi skregali in vendar znali poiskati besedo opravičila in novega začetka. Vedeli so namreč, da se za dosego cilja potrebujejo. In tam, v skupnosti, se jim razodene Dete, Kristus. Enako velja za nas. Vere se ne da živeti individualno, Kristusa se ne da spoznati izven njegovega Telesa, ki je občestvo, ki je Cerkev, ne da se ga spoznati izven konkretnih občestev bratstva. On se razodeva tistim, ki so na poti skupaj.

Nasproti temu pa se ponovno postavlja Herod, simbol individualista, ki v središče postavlja sebe. In ker je človek sam po sebi ogrožen, je vse njegovo vladanje in življenje grajeno na strahu in ustrahovanju, na tekmovalnosti in maščevanju, na preganjanju in morjenju. Drugače ne gre, kajti človek, ki je izven Odnosa, postane ogroženo bitje.

Pustimo se danes odpeljati na pot skupaj s temi Modrimi, ki postajajo učitelji krščanske duhovne poti. Pustimo se nagovoriti Besedi, ko se zgodi in stopimo z njo v odnos. Pustimo se spraviti na kolena pred Otroka, ki se razodeva tistim, ki ga iskreno iščejo in se pusti najti tistim, ki po njem hrepenijo. In nenazadnje tudi mi odprimo svoje zaklade srca in predenj postavimo vse, kar bi nekoč radi našli posvečeno in preoblikovano v slavi Vstalega. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar